Eden tistih nepozabnih dni

Sobota, 4. julij 2009. Rock Werchter. Tretji dan. Glavni oder okoli dvajset do devetih zvečer. Mravljišče je presenetljivo razredčeno. Agresivni Američani so bili očitno dovolj za ene, drugi pa so čakali neke Kralje. Fuj, fej. Nimajo pojma. Kralj je namreč na vrsti ZDAJ!

Samo zaradi njega sem si kupila karto. Izključno zaradi njega. Občasnega igralca in slikarja, avtorja in pisca scenarijev, predvsem pa vrhunskega glasbenika in izjemnega poeta. Tokrat brez brk. Meni še bolj všeč.

Nick Cave je über alles! Poznam njegovo glasbo, sicer tisto, malce starejšo, a na njegovem koncertu še nikoli nisem bila. Niti samostojnem niti z The Bad Seeds. Sabina o njem kar ne more nehat govorit v presežnikih, pa sem izkoristila enkratno priložnost.


In naj vam povem, da presežniki zanj niso dovolj. They don't do him justice. Zanj je treba skovat nove pridevnike. Takšne, ki se jih ne da stopnjevat. Takšne, ki so že sami po sebi nad vsem. Takšne, ki presegajo horizonte.

Vse v zvezi z njim je nepozabno. Njegov mogočna pojava pod katero se oder kar šibi, njegov veličasten, globok glas, ki ti požene mravljince po vsem telesu, njegova poezija, ki je tako čudežno poročena z glasbo, njegova energija, s katero zažiga vse od prvih do zadnjih vrst. Da elegance sploh ne omenjam. Velikan v vseh pogledih!

Za okus pa tole...

Kriza podobe

Joj, sem ravno vrgla en kritičen uč na prejšnjo podobo svojega bloga in se mi je začelo kar zehat. Pa sem optimistično preverila template misleč, da brez dvoma ponujajo kaj novega. Sanjala svinja kukuruz, smo včasih rekli.
Ali kdo morda ve, če lahko sama kaj ustvarim na tem blogspotu ali sem obsojena na doooooolgčas?
Zeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeh

Sodelavci in golota

What? Točno to. Še nekaj, kar mi je vzelo sapo, očitno pa besed ne, ker tole pa moram nujno komentirat. Še dobro, da oseba, ki jo tale zapis zadeva, ne razume slovensko, ali pa morda škoda...kaj pa vem?
Skratka, sama sem precej sramežljiva (ali nekaj takega), kar se tiče tuširanja v garderobah, takšnih ali drugačnih, odprtih ali zaprtih, kar hočete. Če je le mogoče, grem raje domov in se stuširam v zasebnosti svoje prelepe kopalnice z mozaiki različnih odtekov modre in zelene. Če pa je že ravno nujno, se nekako še stuširam, vendar poskrbim, da imam brisačo navezano tako, da pokrije ključne dele mojega telesa, tiste, ki so samo moji in Aleševi, seveda.
Nikakor ne paradiram naokoli naga in ne otresam vse popreko. Niti se gola ne pogovarjam z ljudmi okoli sebe. Najprej se oblečem, potem pa se socialno udejstvujem.
Izgleda pa, da to ni ustaljena praksa pri vseh ženskah. Včeraj sem bila na odbojki, pri kateri se nam je pridružila sodelavka, ki sem jo v službi morda videla dvakrat, na odbojki pa se je zgodilo najino tretje srečanje.
Skratka, medtem ko sem se preoblačila, sta šli ona in še ena pod tuš. Vse lepo in prav do trenutka, ko nisem rekla 'hvala za igro in se vidimo v torek'. Nakar je skočila izza stene, ki ločuje tuše od garderobe in se vsa gola in razkrečena začela z mano pogovarjat, kot da sva v službi. Brez brisače brez vsega, še vsa penasta od gela, mislim... moj bog, mene je bilo sram, nisem vedela, kam naj gledam. Da kako to, da ne grem z njimi na pijačo in da je to edini način, kako se zaključi 'trening', da morem obljubit, da naslednjič pridem, da, da, da, da... Medtem sem samo begala z očmi, razmišljala o tem, kako neprimerno se mi zdi, da moja petdesetletna sodelavka v vsej svoji velikosti in goloti razpreda o pijači po odbojki, in kako naj čim prej in čim bolj taktno z eno besedo prekinem njeno nakladanje in razkazovanje, zaloputnem vrata za sabo in pobegnem.
Uspelo mi je sicer zbežat, ampak še vedno se sprašujem in ne razumem, kako to, da se ji je zdelo primerno, da me je zasula z unimi dvajsetkilogramskimi joški in vsem ostalim. Razumela bi, če bi bili prijateljici. To bi mi nekako še šlo v račun. Med njimi sem tudi sama malo bolj sproščena. Ampak dejstvo je, da se tudi me med sabo ne pogovarjamo nage. In dejstvo je tudi, da smo vse ženske in da pri tej nesrečni B. nisem videla ničesar, kar ne bi že prej, in da je žensko telo lepo in oh in sploh. Vse je lepo in prav, dokler nas s tem istim ne začnejo posiljevat proti naši volji...

Un coup de soleil

Komad, ki mi je ukradel besede in sapo...

Richard Cocciante/Jean-Paul Dréau)

J'ai attrappé un coup de soleil,
Un coup d'amour, un coup d'je t'aime
J'sais pas comment, il faut qu'j'me rappelle
Si c'est un rêve, t'es super belle
J'dors plus la nuit, j'fais des voyages
Sur des bateaux qui font naufrages
J'te vois toute nue sur du satin
Et j'en dors plus, viens m'voir demain

Mais tu n'es pas là, et si je rêve tant pis
Quand tu t'en vas j'dors plus la nuit
Mais tu n'es pas là, et tu sais, j'ai envie d'aller là-bas
Le fenêtre en face et d'visiter ton paradis.

J'mets tes photos dans mes chansons
Et des voiliers dans ma maison
J'voulais m'tirer, mais j'me tire plus
J'vis à l'envers, j'aime plus ma rue,
J'avais cent ans, j'me r'connais plus
J'aime plus les gens depuis qu'j't'ai vue
J'veux plus rêver, j'voudrais qu'tu viennes
Me faire voler, me faire je t'aime.

Ça y est, c'est sûr, faut qu'j'me décide
J'vais faire le mur et j'tombe dans l'vide
J'sais qu'tu m'attends près d'la fontaine
J't'ai vu descendre d'un arc-en-ciel
Je m'jette à l'eau des pluies d'été
J'fais du bateau dans mon quartier
Il fait très beau, on peut ramer
La mer est calme, on peut s'tirer

All work and no play makes Jack a dull boy

Dost' imam! Že od Provanse naprej (o kateri sploh nisem nič napisala, nobenih slik podelila, ker enostavno ne najdem časa!) delampo vsak dan kot blesavi. Zjutraj pridemo, mogoče imamo čas za kosilo, pa niti ne vedno, in zvečer se odvlečemo vsak iz svoje pisarne domov. Jaz skoraj direkt v posteljo. Niti en dan nisem šla na telovadbo ali pa na pijačo v štirinajstih dneh. Skoraj vsak večer dobesedno mrknem v Aleševem objemu... komaj se odvlečem/ me odvleče v posteljo.
Strasbourg me je ubil, mislim, da sem doživela svoj prvi živčni zlom, ker mi je šlo od glavobola in joka na bruhanje. Po moje to šteje, a ne?
Res imam dovolj, zato bom samo še danes dull girl, jutri grem pa na zaključno večerjo našega slavnega medinstitucionalnega turnirja v odbojki, v nedeljo v Kraljeve botanične vrtove, v ponedeljek na pijačo z Uršo in Heleno, v torek na odbojko, v sredo pa še ne vem, ampak prisežem, da ne bom doma! Sploh zato, ker mi je Aleš pobegnil v Srbijo in ga pogrešam!

Odprava v Provanso

Razneslo me bo od navdušenja. Kadi se mi iz ušes. Pregorela bom... in to še pred dvanajsto!
Uspelo nam je skoraj nemogoče in to v pičlih parih dneh. Gremo v Provanso, gremo v Provanso!
Za deset dni, deset ljudi, v hudo bajto sredi polj, s kolesi, odbojkarsko žogo, badminton loparji, scrabblom, balinčki, kitaro....

Delovna akcija na Ulici Marjetic 80

Stare pajkice, preko njih stare, skoraj že luknjste hlače izpred štirih let, pa spodnja majica in zgornja majica, obe že zreli za po tleh brisat, pa puli in krasen moder flis od Krke, sendvič s suho salamo in sirom, za posladek pa še rogljiček ter čisto nove rokavice in špohtelj in akcijaaaaa.
Sabinino in Julienovo novo hišo je treba čimprej pripravit za strica, ki bo prišel flikat luknje, ki so jih naredili električarji, in ometavat.
Tapete so pod našimi spretnimi rokami kar letele iz sten. Kasetar nam je igral, Sabina je pridno mešala lepilo z vodo, da smo lahko namazali tiste dele sten, od koder tapete niso hotele dol za nikakršno ceno, Aleš je uničeval rjave stene, midve s Sabino oranžne, Stef je špohtlal stiropor, Julien pa je z mamo in pomočjo Aleša z metlo obijal strop v kopalnici. Odlično je bilo, počutila sem se nadvse koristno in komaj čakam sobote ali nedelje, ko me bosta spet povabila na delovno akcijo.