Elita na avtobusih

Ah ja...združena v raznolikosti, geslo Evropske unije, ki pomeni, da smo Evropejci združeni v skupnem trudu za mir in blaginjo ter da so številne različne kulture, navade in jeziki v Evropi prednost za celino. To je uradna razlaga gesla, ki ga imamo od nedavnega tudi v "nogi" zbranih besedil, sprejetih na zasedanjih Evropskega parlamenta. Ta združenost pa več kot očitno ne seže na področje uporabe javnega prevoza. Predvsem gre za "posebne avtobuse", ki jih inštitucije v sodelovanju z mestom Strasbourg ponujajo izključno svojim zaposlenim. To pomeni, da ne sme nihče drug na te avtobuse, niti ti ne ustavljajo na rednih postajah, čeprav peljejo po ustaljenih voznih poteh. Kakorkoli že, velikokrat se tudi sama peljem s temi avtobusi, ker so enostavno tam. Če jih pa ni, grem pa na navaden bus ali pa tram, plačam karto in se peljem kot človek in ne kot evrokrat. Veliko je ljudi, ki jim ta umetni in prisiljeni elitizem gre pošteno na jetra, meni se včasih tudi bruha in to se mi je zgodilo danes zjutraj. S kovčkom sem prešibala na postajo in ravno se je mimo pripeljal elitni bus. Seveda sem skočila nanj, vendar je bil do daske poln, zato mi je šofer odprl srednja vrata, kar ni po "pravilih". Kakorkoli že, peljemo se nakaj metrov, nakar želi neka punca izstopiti. Prosi šoferja, če lahko ustavi. Nekaj ljudi ji prijazno in človeško, celo z nekim občutkom krivde v očeh, pove, da je to pač avtobus, ki pelje samo do Parlamenta in da ne ustavlja na vmesnih postajah. Ok, ampak ona se je zmotila, vsak se lahko zmoti. Še enkrat je lepo prosila, če ustavi. Prošnja je ostala neuslišana, še več, ena "gospa", ki dela v našem nadstropju in nam ureja kopirnico in skrbi za to, da je kava sveža (še to je ne uspeva najbolje!), je začela vzdihovat in na glas komentirat, da ravno zaradi takih ljudi, ne bi smeli nikoli odpirati zadnjih vrat, saj tako ne moremo zagotoviti, da bodo na tem avtobusu samo evrokrati. Sploh nisem mogla verjet, kaj slišim. Še v tem trenutku, ko se zlivam, sem čisto razkajfana. Toliko o raznolikosti in združevanju. Klicaj!

"Mislim, da ti bo res treba kupit klavir, ...

... da ne boš kot ena babica tukile štrikala," je včeraj rekel Aleš, ko sem že drugi večer zaporedoma sedela na kavču in štrikala kapo. Še malo, pa mi bo grela ušeska v tej mrzli deželi belgijski. :-)
Ja, ročna telovadba s petimi, super kulskimi lesenimi iglami je samo eden izmed mojih zabavnih načrtov, ki se jih odlagala za sladki prosti čas po črnem petku, 31. oktobru, ko smo spet pisali ta zaklet prevajalski test.
Kakorkoli že, zdaj imam ljubi čas, ki ga posvečam branju Miss Pettigrew Lives for a Day in gledanju druge sezone zame najboljše BBC-jeve nadaljevanke The Tudors (hvala sodelavcem za odlično izbrani rosjtnodnevni darili) ter "trikotiranju" kot se v slovenski francoščini reče umetnosti štrikanja. Malce bolj zahteven načrt iz počrnopetkovskega seznama pa je še vedno pred pragom, čaka, da se ga lotim. Ni tako preprosto ne morem kar tako odšibat iz službe ob pol šestih in moj novi rekvizit kupit trgovini na Merodu za par evrčkov, kot sem to nardila z volno, niti ga nisem dobila za rojstni dan. Sem pa dobila pomožno literaturo (hvala Urša in Helena za rojstnodnevno darilo), ki mi bo, upam, pomagala pri izvajanju načrta. Rumeno črno knjigo z naslovom "Le piano pour les nuls". No, a vam je že potegnilo, o čem govorim? Itak...klavir si bom kupila. Električnega, Yamahino Clavinovo ali pa Rolanda. Izbira je še vedno predmet razprave in analize lastnosti, kakovosti, cene in tako dalje in tako naprej. Eno trgovino sva že našla, zelo ugodna, zdaj moreva preverit samo še eno drugo v Bruslju in potem preštudirat, izmerit prostor, kamor ga misliva postavit in hop v našo krasno, veliko Toyoto in po moj prvi glasbeni inštrument v življenju. Komaj čakam, ampak najprej morem dokončat črno sivo kapico.