Ker se bliža konec leta, imamo v službi kakor po dobri stari navadi norijo, kar posledično pomeni kronično pomanjakanje časa, da bi med službo naredila kaj pametnega zase. Sploh. Doma je moj študent zasedel računalnik...prva devetka je že padla, tako da, GO Aleš, GO!! Aja, no, da se vrnem k rdeči niti, ki je ažurnost mojih zapisov, ki to seveda ni, kakor vam je že jasno, če pa še ni, pa bo kmalu.
Čas je sicer prehitel ta dogodek, ampak mislim, da si vseeno in absolutno zasluži par pridevnikov. Ampak, pridevnikov ni brez samostalnikov...torej...rojstni dan...darila...masaža na domu..."nakolenčniki" za odbojko, kakor jim jaz pravim...CD in s cedejem povezane karte za koncert
Amy Winehouse. Pošteno bom priznala, da nisem imela pojma, kdo je ta črnolasa bejba, ampak ko sem poslušala njen drugi CD -
Rehab, sem se čisto navdušila nad njo. Skoz jo poslušam, ampak res, neprestano. V službi imam CD, na poti tja in domov pa na iPodu, doma na netu...
No, ampak, da se vrnem na 30. novembra, ko je imela v Bruslju v Ancienne Belgique enega izmed svojih koncertov. Dan pred tem sem si ukradala malo časa, da sem si prebrala nekaj o tem angleškem, 24-letnem fenomenu, ki je dobila že nešteto glasbenih nagrad in se "naučila", da je bejba res hudo odvisna od alkohola in drog in bog vedi česa še. Baje, da je na nekatere koncerte sploh ni bilo. As simple as that. Ampak mi smo imeli srečo, prišla je, z enourno zamudo sicer, ampak, ko se je pojavila na odru...prvi šok...drobcena, suhljata črnolaska, ki se je komaj, dobesedno privlekla na oder, majala se je, kot da bi hodila po brvi, zadeta kot šimija. Majke mi, jaz še v življenju nisem videla koga tako pribitega kakor je bila ona. Prisežem. Brisala se je pod nosom, spila najprej dva deci rdeče pijače, za katero dvomim, da je bil brusnični sok, vmes se je opotekala pred mikrofonom, ki ga je hvala bogu imela pred sabo, da se je lahko naslonila nanj, če ne bi se razletela kolikor je dolga in široka. Publike sploh ni pogledala, kajti tla so bila pač bolj zanimiva...ali pa je mogoče imela na njih napisano besedilo...ali pa tudi ne, ker je pol komadov odpela, kakor je rekel Julien, poznavalec njenih besedil, napol in spustila tudi po dve kitici. Skratka, prvi šok se je spremenil v smeh in pričakovanje, kako za vraga ji bo ratalo speljat koncert. Potem pa je sledil drugi šok - ta patetična pojava v roza mini opravci s korzetom, v katerega si je neprestano tlačila za svojo miniaturno postavo ogromne joške, pri čemer se je še vedno opotekala skupaj z mikrofonom, je odprla usta in po fantastično akustično dovršeni dvorani se je razlegel tako...no, zdaj pa sledijo pridevniki...omamen, fenomenalen, senzacionalem, fantastičen, dominanten, v nebo vpijoč glas, ob katerem sem dobila kurjo polt. Nisem mogla verjet, kaj vidim in kaj slišim. Škoda, da je bila res tako neverjetno zadeta in se nas večina ni mogla osredotočit na njen glas in komade, ampak smo vsi samo čakali, kaj bo spet všpičila...ali bo zmogla zaigrat kitaro...NOT...ali jo bo zmogla sama odlozit...NOT...ali bo šla iz odra, prosila backvokalista naj predstavi bend in šla bruhat...YAP...
Skratka, če bi bila pri sebi, bi lahko naredila takšno fenomenalno vzdušje, tako nepozaben koncert, kot bi si ga lahko samo želel. In jaz bi lahko rekla, da je to daleč najboljši koncert, na katerem sem bila...ever. Tako pa to zaenkrat ostaja lanski Robbijev. Me je pa vseeno navdušila s svojo muziko, posnela sem si tudi njen prvi CD, s stilom, pa tudi s pojavo, kaj hočem. V bistvu celo tako, da sem se namaškirala vanjo za naš babji žur. I was good. :-)
Upam, da se bo skulirala, nehala zadevat, ker mislim, da ima neverjeten potencial, takšnega, ki ga že dooooooolgo ni bilo na področju ženskega vokala. Go to
rehab, Amy!
