Špegli

- Ker vode še zmeraj ni,
- ker gremo na skvoš šele ob pol dveh,
- ker Aleš še spi, ker je prišel domov ob šestih zjutraj,
- ker zunja tako sije sonce, da brez očal ne morem sedet za računalnikom, ne da bi oslepela,

A. mi je ja pamet prišlo, da nisem niti omenila vikend paketa pri Markotu v italijanski prestolnici mode,
B. in sem čisto pozabila, da imam NOVA očala.

Jap, končno, po dveh letih iskanja enih pametnih rjavih sončnih očal, ki bi bila dovolj velika, da bi pokrila moje visoke obrvi in ne sedela na mojih ličnicah, ko se smejim, pa vendarle ne prevelika; da bi pasala na mojo čudno, za sončna očala očitno neprimerno bučo; da ne bi bila aviator stil, ampak klasično plastična, sem KONČNO našla svoja očala. In to v Milanu, na "tafensi" dizajnerski ulici, ki je kar pokala po vseh šivih zaradi do potankosti opicanjenih, barvno in črtno usklajenih italijanskih bejb in metroseksualcev. Da sploh ne omenjam modnih dodatkov! Kaj takega še v življenju nisem videla. Moje menje: kr neki!
Marko naju je peljal samo na sprehod, da vidiva, kaj to pomeni, potem pa smo hoteli med navadne ljudi, s fejk LV in Gucciji. Hja, pa nas je pot vodila tudi mimo Gucci trgovine, iz katere je Aleševo ostro oko ujela stalaža s sončnimi očali. Pejmo, pejmo, je rekel, mogoče najdeš kakšne zase. Ah, kje, sem rekla, ampak vseeno iz štosa, zavila v trgovino. Voila...and the rest is history. Zdaj imam pa nova očala.
Žal pa nisem našla zadnje tretjine svojega novoletnega darila (Aleševega, valda), ker so bile razprodaje in torbice, ki sem si jo nagledala, niso imeli. Ampak nisem še obupala. Morda jo najdem v Bruslju, morda celo v Sloveniji. Sam ne bo Gucci, a je prou? :-)

Puščava

Ni vode! Spodaj na vhodu v bajto je baje obvestilo, kjer piše, da so zaprli cevi zaradi popravil in da je do nadaljnega tudi ne bomo imeli. Vsaj tako mi je povedala zgornja soseda, ki sem jo uhvatila, ko je hodila po stopnicah. Sama še nisem šla dol pogledat, pravi pa, da je zunaj pip'ca, kjer si lahko natočimo vodo. Svatšta. No, nekaj tako nepredvidljivega je tipično za Belgijo. Njihove storitve so obupne! Nezanesljivost in nepredvidljivost, pa se neučinkovitost so besede, ki mi najprej pridejo na pamet. Bog ne daj, da bi včeraj zjutraj, ko bi lahko človek še šel v štacuno in nabavil sixpack vode, dali ta frdamani fiche, kakor pravijo obestilom, dol na vrata. Bebci. No, zdej, ko sem se razburila, morem pa še na vc. To bo zabavno. Hihi.
Še dobro, da je totalno krasen dan, da sije sonce in da je na balkonu, kjer imamo zunanjo postajo za našega vremenarja, ki mu je ime Oregon, 22,3 stopinj!

Pomladanska utrujenost vs. pomladanska nespečnost

Petki po Strabourgih so vedno lenobni, malce zaspani in počasni, predvsem pa uživaški. Pozno vstajanje, "a sit down" zajtrk, sveže stisnjen pomarančni sok, slastna dišeča kavica iz Baleatti kafetiere, Mladina...skratka, kraljevsko. Danes pa...sem takooooo utrujena in tako zaspana, da se komaj vlečem po stanovanju, Mladina mi še na kraj pameti ne pride, pomaranče sem si sicer stisnila, ampak samo zato, ker upam, da me vitamini spravijo pokonci. S kavo je ista štorija. Ampak nič ne pomaga. Aleš me je prosil, če lahko plačam račun za internet, pa sem prižgala računalnik in valda skočila mal na bloge in Mantsin komentar je inspiriral tale zapis. Pravi, da jo vsako leto obišče pomladanska nespečnost in da se ji letos nekako mudi in jo muči že way pred koledarskim začetkom pomladi. Hm, I wish. Jaz pa že več kot dva tedna trpim za spečnostjo. Če obstaja fenomen s takim imenom, če pa ne, ga pa uvajam jaz. Sploh se ne morem naspat. Res, da sem bila bolna, ampak tako pa spet ne, da bi mogla vsak dan spat po 12 ur! To ni normalno za človeka pri 30tih, ups 31tih. :-) Čez teden sem dobesedbno padla v posteljo ob pol enajstih, brez najmanjše šanse, da bi končno dokončala svoj ruski projekt Zločin in kazen. Včasih še luči nisem mogla ugasnit. Prisežem! Spala sem do pol osmih in se zbudila...sveža in naspana???...hm, guess again. Povožena kot žaba na cesti. (Se oproščam žabicam za tako kruto primerjavo!) Včeraj ista zgodba. Zaspala ob pol dvanastih in se danes zbudila ob desetih, kot da sploh še spat nisem šla! Znorela bom. Nobene energije ne morem skupi spravit, nič se mi ne da. Iskreno upam, da je to pomladanska utrujenost, čeprav zunaj vlada koledarska zima. Manca, daj mi recept za nespečnost, če ne bom vsako pomlad na pol prespala!

Špricanje službe

Letošnji novoletni prazniki so naredili svoje in evo nas, žrtve novoletnega virusnega pokola. Aleš je doma od torka, jaz sem se mu pa pridružila včeraj. Z vsemi štrimi (borovničkami, vodko, ginom in kuhancem) sva se borila vse do in se malce po novem letu, pol pa ni bilo več pomoči. Jaz sem še nekako optimistično šla v torek pogledat v službo, pa sem si kuj premislila. Še dober, da imamo tak režim, da lahko ostaneš doma največ tri dni brez zdravniškega opravičila, če se bolniška ne veže na vikend ali praznike. Tako da jutr morem it, če ne bom mogla it k dohtarju, kar pa ni najbolj preprosto tukajle v deželi birokracije. Sploh pa še nisem našla dobrega dohtarja, tako da...jutr ziher grem v službo...kjer so itak tudi vsi neki bolni ali jih pa ni tam.
No, ko sem ravno omenjala novo leto, evo nekaj fotk, ki nam jih je uspelo posnet.

Pa srečn'ga in predvsem zdrav'ga!