Pa jo imam, zverin'co

Pred kratkim sem se odločila, da je skrajni čas, da potešim svojo lakoto po ustvarjalnosti, da naredim nekaj za dušo. Nekaj, kar ni branje knjig, gledanje filmov, učenje francoščine, Cirque du Soleil, znanstvene razstave v 12. nadstropju, štrikanje kapic in gamaš

:-), itd. Nekaj, kar si želim že odkar pomnim...igrati klavir. Do Miklavževe sobote mi je uspelo zbrati že tri knjige za učenje, ena celo z dvd-jem in par telefonskih številk potencialnih kandidatov, s katerimi bila lahko imela učne ure...danes točno ob poldne pa še je v moji lasti znašla še zverin'ca. Kako je lepa...in kako je težka! Sto kil z embalažo vred! Brez heca.

Kakorkoli že, na Miklavževa sva se namenila v mesto, da prečekirava še nekaj trgovin z glasbenimi inštrumenti in pobarava še kakšnega samooklicanega strokovnjaka za električne klavirje, ki jih take štacune ponavadi zaposlujejo, kakšna da je po njegovem menju razlika med Rolandom in Yahamo, in seveda, kateri izmed njiju je "boljši". Sva naletela na enega res simpatičnega in dišečega strica, ki nama je brez vsakršnega omahovanja, šparanja z besedami ali komplimenti na račun Yamae (kot pravi frankofon je ime znamke izgovoril brez "h-ja" - kar je zvenelo še kar smešno, moram priznat), na srce položil, da je Yamaa the choice. Hja, ampak nikjer v tej poplavi komplimetov ni bilo slišati tehničnih razlogov, zakaj je ena znamka boljša od druge, tako da me je Miklavž peljal na kosilo, potem pa sva šla še enkrat k oboževalcu Yamae, ki si je za naju vzel čas, nama igral na en in drug klavir, na cenejše in dražje različice. Moram priznati, da je tudi moje ne preveč glasbeno podkovano uho slišalo razliko. Predvsem med najbolj osnovnim modelom, iz katerega je prihajal tak surov, prazen zvok, ter tistim iz višjega kakovostnega in cenovnega razreda, ki je celo trgovino napolnil s svojo mogočnostjo. Upam, da bo ta mogočnost kdaj polnila tudi prostor med najinimi štirimi stenami...in da bo prihajala tudi izpod mojim prstkov.

Elita na avtobusih

Ah ja...združena v raznolikosti, geslo Evropske unije, ki pomeni, da smo Evropejci združeni v skupnem trudu za mir in blaginjo ter da so številne različne kulture, navade in jeziki v Evropi prednost za celino. To je uradna razlaga gesla, ki ga imamo od nedavnega tudi v "nogi" zbranih besedil, sprejetih na zasedanjih Evropskega parlamenta. Ta združenost pa več kot očitno ne seže na področje uporabe javnega prevoza. Predvsem gre za "posebne avtobuse", ki jih inštitucije v sodelovanju z mestom Strasbourg ponujajo izključno svojim zaposlenim. To pomeni, da ne sme nihče drug na te avtobuse, niti ti ne ustavljajo na rednih postajah, čeprav peljejo po ustaljenih voznih poteh. Kakorkoli že, velikokrat se tudi sama peljem s temi avtobusi, ker so enostavno tam. Če jih pa ni, grem pa na navaden bus ali pa tram, plačam karto in se peljem kot človek in ne kot evrokrat. Veliko je ljudi, ki jim ta umetni in prisiljeni elitizem gre pošteno na jetra, meni se včasih tudi bruha in to se mi je zgodilo danes zjutraj. S kovčkom sem prešibala na postajo in ravno se je mimo pripeljal elitni bus. Seveda sem skočila nanj, vendar je bil do daske poln, zato mi je šofer odprl srednja vrata, kar ni po "pravilih". Kakorkoli že, peljemo se nakaj metrov, nakar želi neka punca izstopiti. Prosi šoferja, če lahko ustavi. Nekaj ljudi ji prijazno in človeško, celo z nekim občutkom krivde v očeh, pove, da je to pač avtobus, ki pelje samo do Parlamenta in da ne ustavlja na vmesnih postajah. Ok, ampak ona se je zmotila, vsak se lahko zmoti. Še enkrat je lepo prosila, če ustavi. Prošnja je ostala neuslišana, še več, ena "gospa", ki dela v našem nadstropju in nam ureja kopirnico in skrbi za to, da je kava sveža (še to je ne uspeva najbolje!), je začela vzdihovat in na glas komentirat, da ravno zaradi takih ljudi, ne bi smeli nikoli odpirati zadnjih vrat, saj tako ne moremo zagotoviti, da bodo na tem avtobusu samo evrokrati. Sploh nisem mogla verjet, kaj slišim. Še v tem trenutku, ko se zlivam, sem čisto razkajfana. Toliko o raznolikosti in združevanju. Klicaj!

"Mislim, da ti bo res treba kupit klavir, ...

... da ne boš kot ena babica tukile štrikala," je včeraj rekel Aleš, ko sem že drugi večer zaporedoma sedela na kavču in štrikala kapo. Še malo, pa mi bo grela ušeska v tej mrzli deželi belgijski. :-)
Ja, ročna telovadba s petimi, super kulskimi lesenimi iglami je samo eden izmed mojih zabavnih načrtov, ki se jih odlagala za sladki prosti čas po črnem petku, 31. oktobru, ko smo spet pisali ta zaklet prevajalski test.
Kakorkoli že, zdaj imam ljubi čas, ki ga posvečam branju Miss Pettigrew Lives for a Day in gledanju druge sezone zame najboljše BBC-jeve nadaljevanke The Tudors (hvala sodelavcem za odlično izbrani rosjtnodnevni darili) ter "trikotiranju" kot se v slovenski francoščini reče umetnosti štrikanja. Malce bolj zahteven načrt iz počrnopetkovskega seznama pa je še vedno pred pragom, čaka, da se ga lotim. Ni tako preprosto ne morem kar tako odšibat iz službe ob pol šestih in moj novi rekvizit kupit trgovini na Merodu za par evrčkov, kot sem to nardila z volno, niti ga nisem dobila za rojstni dan. Sem pa dobila pomožno literaturo (hvala Urša in Helena za rojstnodnevno darilo), ki mi bo, upam, pomagala pri izvajanju načrta. Rumeno črno knjigo z naslovom "Le piano pour les nuls". No, a vam je že potegnilo, o čem govorim? Itak...klavir si bom kupila. Električnega, Yamahino Clavinovo ali pa Rolanda. Izbira je še vedno predmet razprave in analize lastnosti, kakovosti, cene in tako dalje in tako naprej. Eno trgovino sva že našla, zelo ugodna, zdaj moreva preverit samo še eno drugo v Bruslju in potem preštudirat, izmerit prostor, kamor ga misliva postavit in hop v našo krasno, veliko Toyoto in po moj prvi glasbeni inštrument v življenju. Komaj čakam, ampak najprej morem dokončat črno sivo kapico.

Hepi brzdej tu mi

Jep. Celih 32 imam danes. Hm, zanimivo, da sem uporabila besedo celih, ker mo gleženj to ravno ni. :-) No, saj ni panike, je pa malo zvit, tako da počivam doma in sprejemam klice in sporočila in maile in obiske...moji Urša in Helena sta me presenetili in zapeli, prinesli eno berglo in dva kosa tortice. Evo še dokazov...
Aja, pa še informacija o uni mavrici na moji glavi...darilo od enega, edinega in edinstvenega, mojga chou-chou-ja. :-) Hvala, bejbi!!!!

Mobilni...s kolesom

Po evropskih cestah se po nekaterih podatkih prevaža 220 milijonov avtomobilov, njihovo število pa vztrajno narašča. Zadnjič sem v Mladini prebrala, da je Slovenija 9. na svetu po številu avtomobilov na tisoč prebivalcev. Prva je Portugalska, tudi blazno presenečenje, potem itak sledijo giganti kot so ZDA in Japonska, pa Nemčija in Avtralija in ja, no, Slovenija je na devetem mestu. Ne spomnim se čisto natančno številke, se mi pa zdi, da se vrti tam okoli 60. Svašta! V okviru tedna mobilnosti, ki traja od 16. do 22. septembra, se evropske države na tak ali drugačen način borijo za zmanjšanje ogljikovih emisij v zraku in s tem za čistejši zrak, ki ga dihamo. Kakor bi rekel moj Aleš, medtem ko bi z rokami mahal pred mojim nosom..."zrak je od vseh, zrak je od vseh...". :-) Ja, no, zrak je od vseh in treba se je tega zavedat.
In res je, da se ful pozna, če že za en dan vgasnemo mašine in zakurblamo bicikle. V nedeljo zjutraj, ko je bil v Bruslju dan brez avtomobilov od 9h do 19h, so me zbudili ptički. Najbrž so čivkali, ker jih je zeblo, ne ker bi se veselili svežega zraka, ampak vseeno. Učinek je bil isti. Zrak se mi je zdel neprimerljivo redkejši in bolj svež, čist, ni ga bilo treba rezat z nožem. Ko sva z Alešem gonila navkreber iz centra, na poti do Sabinine nove bajte, mi ni hotelo raznesti pljuč (kar se mi zgodi vsak dan, ko se peljem s kolesom iz službe, žal celi čas v breg)! Ogromna razlika. Ampak, poglej to osveščenost na eni strani in hipokracijo na drugi. Cel dan skoraj da ni bilo avtomobilov, res! Sem si rekla, svaka vam čast, Belgijci. Ampak, ko je odbila sedma ura...kot bi spustil čebele ali pa mravlje...spet polne ceste mašin. Ah ja...

Vse je enkrat prvič

Ja no, prejšnji četrtek krasno odgovarja mojemu naslovu. Že na vse zgodaj se je začelo...no ja, okol pol desetih, ko sem prišla v službo, me je Nastja poklicala in vprašala, če imam kaj časa za intervju za BBC...ahahahaha, bolj verjetno za Novi tednik. Celjski regionlani časopis, lepo prosim.
Tako sem prvič v življenju imela tak prisrčen in zelo sproščen pogovor z novinarko, ki upam, da bo lepo ubesedila moje nebuloze iz nebroj dialektizmov, precej manj anglicizmov in podobnega.

Nadaljevalo se je z odbojko na pesku zvečer ob pol osmih. Ja, v Bruslju, zunaj, na dejanskem pesku...kot bi presejali pesek iz plaže. Še zdaj ne morem verjet, da je bila cela beach volley scena tako avtentična, sredi betonske džungle naše evropske prestolnice.

Končalo pa z daleč najbolj simpatičnim kelnarjem, katerega barček smo našli po naši rekreaciji "a la plage". Ne samo, da nam je nosil porcije oreščkov, grickalic in podobnega, na koncu nam je častil še pijačo. Mogoče se bo zdelo to komu nekaj čisto vsakdanjega, nam pa ni bilo nič jasno. Še nikoli se ni nobeni izmed nas zgodilo, da bi nam kelnar častil pijačo. Da bi še večkrat prišle...je rekel...pridemo! Najprej na beach volley potem pa na Leffe-ta.

Evo me...

Back to life, back to reality...kul komad...in kar je najboljš, realnost, v katero sem se vrnila iz tritedenske časovne luknje, sploh ni tako slaba, kot sem se bala v nedeljo, ko sem bila čist izmozgana od vsega hudega. :-) No, ja, ni blo nič hudega, samo napornega za moje potridesetletne kosti in mozak. Ta žur, pa un žur, pa še tatretji žur, vmes pa potovanja od skoraj Litije do Čateža in vse naokoli po lepi naši - Slo, da ne bo pomote. :-)

Super lepo vreme, sonce in jasno nebo so naju pričakali, pristanek v službi sicer ni bil čisto pernat, ampak nikakor se (še) ne smem in ne morem pritoževat. Sploh ne zato, ker so ble počitnice doma res fantastične! Že dolg časa se nisem mela tako fajn, uživala v družbi svojih dobrih starih pr'jatelc (babe, sej niste stare, to se sam tako reče :-)), pa z ostalimi nosečimi in nenosečimi prjatli in prjatelcami. Da sploh ne omenjam mojih najljubših duhov iz rožnodolinske enke, s katerimi smo se našli boljš, kot če bi se zmenili! Doma na Štajerskem je blo the best, mal smo kolesarli, mal smo uživali v jedači in pijači, potem smo se šli mičkeno namočit v morsko vodo in spali v Markovi 12 meterski pr'kol'ci, pa tud v Mesečev zaliv smo šle, kjer pa nismo spale, razen mogoče v gostilni, ko smo čakale, da vzide sonce. :-)

Skratka, nepozabni trije tedni so se zaključli z Aleševo, Sajetovo in Markotovo tradicionalno žurko Meloningom, kjer sem dejansko, prvič v štirih letih jedla...ne boste verjeli...melone! :-) Fantje so spet pripravili koncert...kakšen RBD, A štekate papki so za obnoret cel svet. Vam povem, da je kitarist najbolj seksi moški na svetu, že tako ali tako, ko pa prime za ta črno električno kitaro, pa samo omedlevam....swoon....

Evo, pa še neki fotkic od tu in tam in vsepovsod.

Tajska in Pariz

Tajski večer je ratal! Vok se je izkazal za odlično naložbo, razlogov za nazdravit je bilo dovolj in pošteno smo se potrudili, tako gostje, kakor tudi gostitelja. Posledice....v pisarni diši po neproduktivnosti, lenobi, utrujenosti, neprespanosti, shall I go on? :-)

Pariz bo tudi ratal...meni prvič. Ha, sploh ne morem verjet, da se še v skorajšnjih treh letih bivanja v srcu Evrope nisem odpravila tja. So mogli pridet Oziji. Sicer bo kratko, ampak brezdvoma sladko. Predvsem zato, ker Melani sploh ne ve, da bo dobila Cote d'Orov evrokrem. In to oba, s temno in svetlo čokolado. Hotla je namreč, da ji ga takoj, ko prideva domov, to je bilo aprila, kar v Melbourne pošljeva - po pošti. Hm, po moje bo še slajši, ker ga je tolk časa čakala.

Zdaj je torej uradno, v petek Pariz, v soboto Slovenija.
Arrivederci Bruselj.

Iz bruseljske plaže na ta pravo

Ja no, končno je vsega konc! Še tri dni in gremo na počitnice! Sploh ne morem verjet, da nisem bila na počitnicah že od aprila. Noro! Jaz bi z zakonom določila, da si mora človek vzet vsaj en teden dopusta na dva meseca ali pa no, na tri mesece, ker drugače človek sploh ne more bit učinkovit. Pa sej se mi zdi, da obstajajo številne študije in razmišljanja in članki na to temo, samo kaj, ko ostaja žal samo pri teoriji.

Kakorkoli, trije tedni intenzivne francoščine so se splačali, šesta stopnja je v žepu, bruseljsko plažo smo obiskali in ovekovečili z res odličnimi mojitoti, tri dni res sončnega in vročega vremena uživali kolikor se je le dalo, vse ostale sive in zadušljive tedne, s 70% vlago, pa prebrodili v domačih savnah, naučili smo se kuhat tajsko, kupili tud vok, ki ga bomo danes testirali na Sabini in Julienu in Kristini - poročilo sledi - če bo čas, seveda. Potem pa na juriš v Slovenijo, na kolesa in Trnfest, na Krk na morje, na Štajersko domov itd. itd. V treh tednih pa se bo že kaj dalo narest, ni vrag!

Se vid'mo torej, very soon! Komi čakam!

Zvoki Slovenije

Takole je pisalo v vabilu --- Vabljeni na glasbeno promenado zvokov izpod alpskih vršacev, panonskih nižin in živahnega Jadrana, v torek, 17. junija, ob 20. uri v Ancienne Belgique. Več kot dvajset priznanih glasbenikov ter izvrstnih solistov iz različnih glasbenih skupin (Jararaja, Katalena, Katice idr.) bo predstavilo izročilo slovenskih ljudskih pesmi v moderni izvedbi. --- Itak, da nikoli ne zamudimo ničesar, kar organizirajo Slovenci tukile, naj si bo gledališka predstava, mjuzikl, literarni večer z branjem slovenske poezije, žurke ali koncerti. Tako da tudi tega nismo. In še dobro, ker je bil res IZJEMEN. Ne samo Jararaja, ki so zares the best, tudi Katalena so zažigal. Da sploh ne omenjam enih solistk, ki sem jih na veliko žalost v AB prvič videla in slišala (halo glasbene založbe, zbud'te se in dajte takim taletnom pogodbe in ne pacientkam z umetnimi joški in platinastimi lasmi). Ena zapela Edith Piaf tako, da so mi šle vse kocine pokonci, druga izgledala kot operna pevka, pela pa kot Operna pevka z veliko začetnico. Tretja je interpretirala Markota, ki skače, na čisto svojevrtsen način, četrti je bil tip s fenomenalno energijo. Dlani so pekle od ploskanja, grla bolela od petja in navdušenih encore, encore. :-) Ampak ob enjastih nam niso hotel dat več...ali pač. Na oder je prišel Gombač in skupaj z njim in še štirimi puncami, ki so dvigovale barvne table, smo MI z ročno izdelanimi piščalkami zaigrali Odo radosti. Dvorana je počila od navdušenja. Res kul.

Edina stvar, ki je bila še kar moteča so bili določeni ljudje, ki žal niso bili v manjšini, ki so brezobrazno in brezobzirno, predvsem do izvajalcev pa tudi do nas ostalih, na glas vrteli svoje jezike in na trenutke se je zdelo, kot da so oni v ospredju dogodka, glasba pa le za kuliso. Dejte, prosim, drugič ostat doma in glejte fuzbal.

"Obletnica" Rima

Hm, tale naslov bi mogoče znal biti zavajajoč...evrokrati, čisto nič nima veze z Rimsko ustanovitveno pogodbo. Je pa povezan z neke vrste pogodbami in sicer poročnimi. :-) Dve leti nazaj so se Urša, Nastja in Mateja odločile zavezat vozel in to smo proslavile na vikend dekliščini v Rimu. Kar težko verjet, da se nam je ratalo dogovorit...vsem sedmim namreč.

No, zdaj so naše nekoč ledig bejbe že poročene, ene z otroki, druge še brez, ena izmed nas živi v Luksemburgu, ima krasnega dojenčka Matijo, druga je gospa ambasadorjeva žena, stanujoča na Dunaju, ostalih pet pa nas je v Bruslju, ena z najlepšo punčko na svetu Lano, druga na frišno super zatreskana v postavnega Grka, ostale tri pa še brez dojenčkov, športnega duha in telesa, vedno dobre volje, tudi če te v službi zasipavajo z delom, in najpomembnejše - največje oboževalke svojih postavnih fantov in mož.

Tako smo se lotile velikega, logistično zapletenega projekta, ki je bil v bistvu obletnica našega projekta 'dekliščina v Rimu', imenoval se je pa 'napad sedmih na Barco'. In ratalo je! Podaljšan vikend v Gaudijevi, Dalijevi, Mirojevi in konec koncev naši Barci se je odlično obnesel. Že dolgo ni bilo toliko smeha in plesa ter tapasov in sangrije. Sonček nam je sijal kljub slabim napovedim, Krištof Kolumb nas je pričakal s svojim pol metra dolgim prstom, štacune so nam bile odprte, fontana je oživela, teta nam je prodala sedem utripajočih ribic za sedem evrov, Nastja se je zdilala še za mikrofon, Cava je stekla po grlih, cervesa con lemon tudi, veter smo imele v laseh in na ustnicah nasmeh :-) in ko smo prispele domov, smo padle v objem našim kerlcem, ki so doma sestavljali lego kocke, uživali v družbi svojih otrok, spremljali Euro, se družili s svojimi sodelavci in tako naprej in tako dalje.

Naslednja "obletnica" Rima bo v Beogradu.

Najprej pometi pred svojim pragom

Evropski parlament je edina inštitucija Evropske unije, ki je demokratično izvoljena. Sestavljajo ga poslanci ("izvoljenci ljudstva"), ki veliko govorijo in so izredno pametni, kar je dostikrat omejeno samo na dvorano, v kateri debatirajo in na papir, kamor sprintamo njihove ideje. Žal. Trenutno se najbolj vroče teme varstvo okolja, podnebne spremembe in nasploh negotova prihodnost našega planeta, če ne bomo takoj ukrepali. Kar se mene tiče, je za mnogo stvari že desetletja prepozno, ampak jaz sem samo tajnica. :-)

Skratka, naš debatni krožek, kakor včasih za hec imenujejo EP, se je odločil, da bo ukrepal...konkretno. Kako? Tako, da se bomo vsak mesec v Strasbourg, kjer potekajo plenarna zasedanja, in nazaj domov namesto z letali, ki so veleonesnaževalci, vozili z vlaki. Ta velikopotezna gesta izhaja iz programa Skupnosti za okoljsko upravljanje in presojo (EMAS) in je sicer čisto dobronamerna, se z njo popolnoma strinjam, jo absolutno podpiram in verjamem, da bo pomagalo, da najprej pred svojim pragom pometemo, če želimo, da nas bodo drugi resno jemali in nam še naprej dajali pravico, da jim solimo pamet, samo---lepo vas prosim---a ne bi potem raje prepričali Francijo, da končno neha bit jokica in naj že dovoli, da se Parlament preseli iz Strasbourga v Bruselj. Tako ne bomo samo okolju naredili veliko uslugo, temveč tudi splošnemu letnemu proračunu. Sem našal en fini članek, kjer si lahko prebere nekaj podatkov o naših mesečnih izletih v Alzacijo.

Kdo je izumil saksofon?

Hja, priznam, ignoranca pa taka. Ko sva se z Alešem v četrtek menila, kako bova preživela štiri dni, za katere se imamo zahvalit vikendu, Evropi in RKC, sem v roke vzela Lonely Planet Belgija in Luksemburg in ker v luksemburških Arednih niso imeli nobene pametne nastanitve frej, sva rekla, da bova pa belgijske mal raziskala. Ardene namreč. Torej...Aleš je najdu eno malo mestece (nekih 13 tisoč prebivalcev) južno od Bruslja, ki se mu reče Dinant. Poleti je baje zelo turistično, ampak maja pa še ni nobene panike. Razpotegnjen ob reki Meuse, ujet med njeno strugo in še kar impresivne skale, malce ob strugi navzdol ali pa navzgor, pa se že izgubiš v gozdu ali pa med njivami. Odlično izhodišče za enodnevni kolesarski izlet. In kam paše saksofon? Ja, točno sem. Sem izvedela iz Lonliča, da se je ravno v Dinantu rodil gospod izumitelj po imenu Antoine-Joseph 'Adolphe' Sax, oče saksofona, ki pa je moral it v Pariz izumit ta inštrument, saj so ga Belgijci tako rekoč preko praga potisnal, s tem, ko mu niso hoteli dati nagrade za njegove prejšnje dosežke (bas-klarinet), češ, da je premlad (star okoli 20 let). Sploh ne morem verjet, da nisem tega vedela. No, sej sem kmalu ogotovila, da nisem bila edina. Še dober, da smo bili na pivu sami pametni. :-)
No, toliko o uspešnosti Belgije na področju promocije vsega ostalega razen piva in čokolade, ok no, pa lulavčka.
Aja, pa še fotke...resnih gorskih kolesarjev. :-)

Mythbuster

Je že res, da Bruselj slovi po marsičem drugem kot po soncu in visokih temperaturah in zato smo zadnje dni vsi čisto iz sebe, ko se zjutraj prebudimo v krasno, sončno jutro in ko nas zvečer, še vedno to isto sonce, skoraj v posteljo pospremi.
Evo, print screena iz zelo zanesljive in predvsem izredno kritične strani z vremenskimi napovedmi za ta skrajšan delovni teden in podaljšan vikend.
Let there be sun!

Bizgeci

Danes smo šle na kosilo same babnce, kar pomeni Sabina, Andreja in jaz. Človek bi se mogoče lahko začudil, da smo govorile o avtomobilih (kako je Sabinin ati v dizla natankal bencin in kako je nevemkoliko cilinderska mašina valda zaštekala ter kako je premeten avtomehanik, potem ko se je pozdravil, le ugotovil, da nekaj iz cevi ven diši ne po nafti, ampak po bencinu; kako dandanes ni več nobene razlike ali voziš dizla ali bencinarja, ker ima dizel z, recimo mašino 2,0 in naprej, že tako dobre pospeške, da je čisto vseeno) in fuzbalu (kako so včeraj Angleži praznovali zmago Manchester Uniteda nad Barco in to v Španiji - katastrofa!)). Ampak ne, nam se je zdelo prav super! :-) No, potem pa je končno beseda nanesla tudi na malce manj moško temo ali pa tudi ne. :-) Risanke. Sabina je čisto navdušena povedala, da je zadnjič pri prijateljih tuki v Bruslju gledala slovesnko risanko, ki se ji reče Bizgeci. Baje jih Blaževi starši doma snemajo in pošiljajo gor. Meni se je sicer zdelo, da sem že slišala zanje, samo gledala jih pa nisem še nikoli. Voila, Youtube rešitev za vse nevedneže. Res dobra risanka...liki (žval'ce) so taki preprosti, narisani v parih potezah, ukvarjajo se z vsakdanjimi stvarmi kot so zima, mraz in kurjava, počitnice na jugu in tako. Žal sta na Ytubu samo ti dve. Ampak meni je pa najbolj kul muzika. Mislim, da so Ani Pupedan plačali avtorske pravice. The best. Priporočam tudi ne več tako malim/mladim otrokom.

@ Manca: nekoč so bile rdečelaske

Evo, našla...masterpieces made by your übergalactically-smart&funny etc. loverrrrrman. :-)

Še Google ne more mimo njega

Najprepoznavnejši belgijski izvozni "artikel", ki ni gastronomski seveda, je inštalacija, skulptura ali karkoli že hočete, ki se imenuje Atomium. Zgrajen je bil leta 1958 in sicer za priložnost svetovne razstave Expo. Ta srebrni gigant meri 102 metra v višino in je sestavljen iz devetih kugel, premera 18 metrov, ki so med seboj povezane s cevmi. Celotna konstrukcija predstavlja kar 165 milijardokrat povečano molekulo železnega kristala.
No, in ta stvaritev, ki so jo sicer so ga imeli namen porušiti takoj po koncu Expa, danes še vedno stoji in privablja nečloveško veliko ljudi, zato tudi midva še nisva bila notri...niti slučajno se nama ni dalo čakat.
Sicer pa od zunaj res hudo izgleda, notranjost pa je baje še kar razočarajoča. Sta bila Manca in Gregor, pa nista bila preveč navdušena. Kakorkoli že, vse najboljše Atomium. :-)

Včeraj je imel Google tak lepo slikico, danes je pa ni več. :-(

Zanimivosti iz Oz-a

Hm, danes teče natanko 18 dan, odkar sva se vrnila iz Australije (skoraj dve tretjini vsega časa, ki sva ga prebila tam doli). No, pa da vidim, če se še spomnim kakšnih zanimivih dejstev, lepih ali pa malo manj, ker potopisa se mi pač ne da pisat, slike pa se bodo dale videt šele, ko narediva en človeški izbor (iz cirka 11GB slik in filmčkov morva zbrat kakih max. 15o).
Torej:

1. Povprečna starost, ki jo koale dosežejo, je tam okoli 9 let. Na Hartleyevi krokodilji farmi pa imajo eno še dokaj poskočno, ki je stara kar 17 let. Nobeden ne ve, kakšen je razlog za doooolgo življenje.

2. Še ena o koalah: mit pravi, da so ta luškana, kosmata bitja tako lena in zaspana, ker so zadeta do evkaluptusovega listja, ki ga glodajo ves čas, medtem ko ne spijo. Mythbuster nam je odkril, da razlog za njihovo pasivnost sicer leži v evkaliptusu, ampak ne v njegovih halucinogenih lastnostih. Evkaliptusovo listje je namreč izredno nehranilno. Vsebuje 80% vode in samo 20% hranilnih snovi, kar pa še zdaleč ni dovolj, da bi medvedki lahko bili bolj aktivni, kakor so. Zato vedno samo dremajo...kot lenivci, samo da se malo lepše oprimejo unga drevesnega debla. :-)

3. Napadi krokodilov se dogajajo! Na letu od, mislim da, Cairnsa do Brisbana, je bila tudi ena še kar pošteno zdelana gospa na invalidskem vozičku. Ko smo zapuščali letalo, jo je stevardesa pred mano v prašala, kaj se ji je zgodilo. Ona pa, da je preživela napad krokodila. Prosim?? Pa je še enkrat ponovila, kat da bi slišala moje "mental question", preživela sem napad krokodila. Hm...Kot da to še ne bi bilo dovolj, mi Mel pošlje krok novičko, da je 2,5 m velik krokodilček napadel žensko, ki pa je na srečo tudi preživela.

4. Pa ne samo krokodili, tudi morski psi lepo upravičujejo svoj sloves - pred kratkim sem brala v naših časopisih, da je v Ballini, malem letališču, iz katerega sva midva letela v Sydney, kuža napadel enga suferja in ga žal ubil. Baje, da je do nesreče prišlo, ker surfer ni upošteval navodil, kje se lahko sufra in kje ne. Hja...

5. Avstralija zelo trpi zaradi požarov, t.i. bushfires. Leta 2006 je zgorelo med 50 in 60% celotnega naravnega parka The Grampians, kjer sva bila. Še danes so posledice zelo očitne, ampak drevesa se ne dajo. Precej bolj žalostno so jo odnesle živali - kenguruji so hitri in jim je uspelo zbežat, medtem ko so male živalce, koale in podobno pošteno nastradale. Baje, da se jih tam skoraj ne da več videt.

6. Meso kenguruja je zelo zdravo in prece popularno v avstralski kuhinji - nemastno, hranilno, nezateglo...še kar okusno, moram rečt, čeprav se nisem tako opogumila kot Aleš, ki si je kar cel "šnicl" privoščil. :-) Baje, da ga prodajajo tudi v Bruslju v enem izmed malce bolje založenih supermarketov (Delhaize, če bi se ga komu, ki je tukaj, zaluštalo).

7. Melanie nima pojma. :-) Possum in opossum sta dve različni vrsti živali. Possum živi v AU, na Sulaweziju, Novi Gvineji in tudi na Novi Zelandiji, medtem ko opossumi izhajajo iz južne Amerike. Imeni teh dveh sesalcev sta si tako podobni zato, ker je tudi podobnost med obema živalma precej očitna.

8. Luna na južni polobli je obrnjena na glavo, če jo primerjamo z našo tukaj. Pr nas ima obliko črke D, ko se debeli, in črke C, ko "crkuje", tam pa izgleda kot C, čeprav se debeli. Pa še nekaj za angliste...jaz sem se šele dol naučila, da se pojavu debeljenja in crkovanja lune reče waning and waxing. Vidi, vidi.

9. Streho sydneyske opere pokriva natanko 1.056 milijonov svetlečih švedskih ploščic (ki pa niti niso več tako hudo svetleče!).

10. V deževnem obdobju se v tropskih predelih AU (mi smo bili na Cape Tribulation) ne sme plavat, ker je morje polno ožigalkarjev (tudi takih smrtnonosnih), ki imajo baje tudi do 5-meterske lovke. Če te slučajno ožge taka beštija, imajo takoj ob plažah prvo pomoč, ki je kis, ocet, če hočete, s katerim si hitro razkužiš rano, potem na NUJNO TAKOJ na helikopter in v najbližjo bolnico. Če ne...

11. Baje konec poletja oz. v začetku jeseni v Sydney prideta tako Bregović, kakor Kusturica. Vsak posebej. V nepreveč svetlečo opero, vsaj Bregović s svojim orkestrom.

Mah, nešteto stvari bi še lahko napisala...

The final countdown

Ta naslov sem že sicer uporabila za subject v mailu, ki sem ga danes zjutraj poslala Melanie, ampak me prav ne zanima, če komu ni všeč ponavljanje. :-) To je namreč najprimernejši način, kako izrazit najino trenutno dejansko in, vsaj moje, duševno stanje . Neee, ne bova se poročila in postala dolgočasna, podjarmljena, zapečatena, what-have-you-psycho-mumbo-jumbo-marriage-analysis...če je slučajno kdo to mislil. Nak. Ostajata nama samo še dva dni do odhoda...ko se naslednjič podpišem tukajle noter, mi ne bo treba iskat slik Great Barrier Reefa na Googlu, ampak bom imela svoje. Jupiiiiii. Komaj čakam, da si končno, jutri zvečer, najdeva čas in počasi zmečeva na kup vse, kar nujno rabiva za en mesec eksotične, tople, daljnje Avstralije in greva na 22-in-še-neki dolgo pot do Melanie in Sama v Melbourne.
Alora, dragi moji, kdorkoli že bere te moje občasne izlive veselja, ljubezni, navdušenja, otožnosti, razburjenosti, inteligence in kaj-jaz-vem še-vsega, lepo se imejte in en krasen marec vam želim, kjerkoli že boste!

Kvalitetna samota

Po dolgem času sem bila spet sama doma. V petek je moj bučko odfrčal v Slovenijo, kjer je že v petek briljiral na delovnem/študijskem srečanju, v temle trenutku pa piše še pisni izpit iz informatike/računalništva. Skratka, v četrtek sva se malo razvajala z večerjico in filmom, v petek pa sem bila že sama. Po badmintonu sem šla direkt domov, ker sem še vedno nekaj pokašljevala in sem se hotela naspat in pozdravit za odbojkaški turnir, ki smo ga imeli v soboto in mimogrede, razturali vse! Ampak vse. :-)
No, da se vrnem na rdečo nit, ki se je zgubila nekje v zmagoslavju sobotnega turnirja, po naravi sem taka, da mi včasih paše, si vzet kak večer zase, kaj prebrat, pogledat kakšen solzav ali pa brezvezen chick flick, si vzet čas za premislek in tako. Mislim, da imamo vsi vsake toliko časa potrebo po taki kvalitetni samoti. No, v petek sem se lotila takšnega načina preživljanja časa in ko sem pogledala do konca nek film s Harissonom Fordom, vgasnila televizijo in se že skoraj napotila v spalnico, da v roke vzamem knjigo, sem se med vstajanjem iz kavča zavedela, da sem res čisto sama...da Aleša ni v sosednji sobi, da ga ni za računalnikom, da se ne tušira, da ne išče čokolade v kuhinji, da...da...da. Kako je stanovanje čisto drugačno, nekam prazno in tiho, ko ga ni! Pa me ni zagrabila melanholija, ravno nasprotno! Spet in ponovno, že ne vem več kolikič, sem se zavedela, kako grozno ga pogrešam, ko ga ni in kako strašansko rada ga imam! Komaj čakam četrtka! :-)

Vse je enkrat prvič

Zgodilo se je neverjetno...po več kot dveh letih sem dobila familijarni obisk! Pri francoščini smo se velikokrat pogovarjali o obiskih, v bistvu predvsem o NEobiskih družinskih članov in kar me je najbolj presenetilo, je bilo spoznanje, da se je večina ljudi, s katerimi sem delila "šolske klopi", pritoževala nad tem, da jih od doma ne pride nihče pogledat. Prijatelji pridejo, večkrat, medtem ko družina nekako ne najde časa za obisk njihovega novega doma. Spraševali smo se o razlogih in nekateri so rekli, da se jim najbrž ne da hodit na obiske v severno evropsko državo, ki je bolj kot ne klimatsko neprivlačna, dolgočana, birokratska, bla bla bla. Kdo pa bi se hotel turistirat na takem mestu? Eeem, bullshit! No, jaz sem prepičana, da moji niti slučajno nimajo takega razloga, ampak da zajec tiči v enem drugem grmu in ta grm je zeloooooooo daleč od doma. In to je glavni razlog. Zdaj, ko je Nina bila končno pri nama, skupaj z Dejanom, bo lahko doma iz prve roke povedala, da je potovanje z letalom mačji kašelj (tudi zanjo je bilo prvič), da si tukaj in nazaj doma v dobrih treh urah, statistike letalskih nesreč v primerjavi z avtomobilskimi tudi govorijo v prid letalom, tako da...razlogov za odlaganje obiska ni več...no ja...prosim, ne še pridet naslednji mesec, ker se bova razvajala, kopala, sončila, plezala, šnorkljala, potaplajala, noro zabavala nikjer drugje kot v... Avstraliji! :-)

Aja, pa še nekaj slikic, da boste videli, da je Belgija the best!

Špegli

- Ker vode še zmeraj ni,
- ker gremo na skvoš šele ob pol dveh,
- ker Aleš še spi, ker je prišel domov ob šestih zjutraj,
- ker zunja tako sije sonce, da brez očal ne morem sedet za računalnikom, ne da bi oslepela,

A. mi je ja pamet prišlo, da nisem niti omenila vikend paketa pri Markotu v italijanski prestolnici mode,
B. in sem čisto pozabila, da imam NOVA očala.

Jap, končno, po dveh letih iskanja enih pametnih rjavih sončnih očal, ki bi bila dovolj velika, da bi pokrila moje visoke obrvi in ne sedela na mojih ličnicah, ko se smejim, pa vendarle ne prevelika; da bi pasala na mojo čudno, za sončna očala očitno neprimerno bučo; da ne bi bila aviator stil, ampak klasično plastična, sem KONČNO našla svoja očala. In to v Milanu, na "tafensi" dizajnerski ulici, ki je kar pokala po vseh šivih zaradi do potankosti opicanjenih, barvno in črtno usklajenih italijanskih bejb in metroseksualcev. Da sploh ne omenjam modnih dodatkov! Kaj takega še v življenju nisem videla. Moje menje: kr neki!
Marko naju je peljal samo na sprehod, da vidiva, kaj to pomeni, potem pa smo hoteli med navadne ljudi, s fejk LV in Gucciji. Hja, pa nas je pot vodila tudi mimo Gucci trgovine, iz katere je Aleševo ostro oko ujela stalaža s sončnimi očali. Pejmo, pejmo, je rekel, mogoče najdeš kakšne zase. Ah, kje, sem rekla, ampak vseeno iz štosa, zavila v trgovino. Voila...and the rest is history. Zdaj imam pa nova očala.
Žal pa nisem našla zadnje tretjine svojega novoletnega darila (Aleševega, valda), ker so bile razprodaje in torbice, ki sem si jo nagledala, niso imeli. Ampak nisem še obupala. Morda jo najdem v Bruslju, morda celo v Sloveniji. Sam ne bo Gucci, a je prou? :-)

Puščava

Ni vode! Spodaj na vhodu v bajto je baje obvestilo, kjer piše, da so zaprli cevi zaradi popravil in da je do nadaljnega tudi ne bomo imeli. Vsaj tako mi je povedala zgornja soseda, ki sem jo uhvatila, ko je hodila po stopnicah. Sama še nisem šla dol pogledat, pravi pa, da je zunaj pip'ca, kjer si lahko natočimo vodo. Svatšta. No, nekaj tako nepredvidljivega je tipično za Belgijo. Njihove storitve so obupne! Nezanesljivost in nepredvidljivost, pa se neučinkovitost so besede, ki mi najprej pridejo na pamet. Bog ne daj, da bi včeraj zjutraj, ko bi lahko človek še šel v štacuno in nabavil sixpack vode, dali ta frdamani fiche, kakor pravijo obestilom, dol na vrata. Bebci. No, zdej, ko sem se razburila, morem pa še na vc. To bo zabavno. Hihi.
Še dobro, da je totalno krasen dan, da sije sonce in da je na balkonu, kjer imamo zunanjo postajo za našega vremenarja, ki mu je ime Oregon, 22,3 stopinj!

Pomladanska utrujenost vs. pomladanska nespečnost

Petki po Strabourgih so vedno lenobni, malce zaspani in počasni, predvsem pa uživaški. Pozno vstajanje, "a sit down" zajtrk, sveže stisnjen pomarančni sok, slastna dišeča kavica iz Baleatti kafetiere, Mladina...skratka, kraljevsko. Danes pa...sem takooooo utrujena in tako zaspana, da se komaj vlečem po stanovanju, Mladina mi še na kraj pameti ne pride, pomaranče sem si sicer stisnila, ampak samo zato, ker upam, da me vitamini spravijo pokonci. S kavo je ista štorija. Ampak nič ne pomaga. Aleš me je prosil, če lahko plačam račun za internet, pa sem prižgala računalnik in valda skočila mal na bloge in Mantsin komentar je inspiriral tale zapis. Pravi, da jo vsako leto obišče pomladanska nespečnost in da se ji letos nekako mudi in jo muči že way pred koledarskim začetkom pomladi. Hm, I wish. Jaz pa že več kot dva tedna trpim za spečnostjo. Če obstaja fenomen s takim imenom, če pa ne, ga pa uvajam jaz. Sploh se ne morem naspat. Res, da sem bila bolna, ampak tako pa spet ne, da bi mogla vsak dan spat po 12 ur! To ni normalno za človeka pri 30tih, ups 31tih. :-) Čez teden sem dobesedbno padla v posteljo ob pol enajstih, brez najmanjše šanse, da bi končno dokončala svoj ruski projekt Zločin in kazen. Včasih še luči nisem mogla ugasnit. Prisežem! Spala sem do pol osmih in se zbudila...sveža in naspana???...hm, guess again. Povožena kot žaba na cesti. (Se oproščam žabicam za tako kruto primerjavo!) Včeraj ista zgodba. Zaspala ob pol dvanastih in se danes zbudila ob desetih, kot da sploh še spat nisem šla! Znorela bom. Nobene energije ne morem skupi spravit, nič se mi ne da. Iskreno upam, da je to pomladanska utrujenost, čeprav zunaj vlada koledarska zima. Manca, daj mi recept za nespečnost, če ne bom vsako pomlad na pol prespala!

Špricanje službe

Letošnji novoletni prazniki so naredili svoje in evo nas, žrtve novoletnega virusnega pokola. Aleš je doma od torka, jaz sem se mu pa pridružila včeraj. Z vsemi štrimi (borovničkami, vodko, ginom in kuhancem) sva se borila vse do in se malce po novem letu, pol pa ni bilo več pomoči. Jaz sem še nekako optimistično šla v torek pogledat v službo, pa sem si kuj premislila. Še dober, da imamo tak režim, da lahko ostaneš doma največ tri dni brez zdravniškega opravičila, če se bolniška ne veže na vikend ali praznike. Tako da jutr morem it, če ne bom mogla it k dohtarju, kar pa ni najbolj preprosto tukajle v deželi birokracije. Sploh pa še nisem našla dobrega dohtarja, tako da...jutr ziher grem v službo...kjer so itak tudi vsi neki bolni ali jih pa ni tam.
No, ko sem ravno omenjala novo leto, evo nekaj fotk, ki nam jih je uspelo posnet.

Pa srečn'ga in predvsem zdrav'ga!