Kvalitetna samota

Po dolgem času sem bila spet sama doma. V petek je moj bučko odfrčal v Slovenijo, kjer je že v petek briljiral na delovnem/študijskem srečanju, v temle trenutku pa piše še pisni izpit iz informatike/računalništva. Skratka, v četrtek sva se malo razvajala z večerjico in filmom, v petek pa sem bila že sama. Po badmintonu sem šla direkt domov, ker sem še vedno nekaj pokašljevala in sem se hotela naspat in pozdravit za odbojkaški turnir, ki smo ga imeli v soboto in mimogrede, razturali vse! Ampak vse. :-)
No, da se vrnem na rdečo nit, ki se je zgubila nekje v zmagoslavju sobotnega turnirja, po naravi sem taka, da mi včasih paše, si vzet kak večer zase, kaj prebrat, pogledat kakšen solzav ali pa brezvezen chick flick, si vzet čas za premislek in tako. Mislim, da imamo vsi vsake toliko časa potrebo po taki kvalitetni samoti. No, v petek sem se lotila takšnega načina preživljanja časa in ko sem pogledala do konca nek film s Harissonom Fordom, vgasnila televizijo in se že skoraj napotila v spalnico, da v roke vzamem knjigo, sem se med vstajanjem iz kavča zavedela, da sem res čisto sama...da Aleša ni v sosednji sobi, da ga ni za računalnikom, da se ne tušira, da ne išče čokolade v kuhinji, da...da...da. Kako je stanovanje čisto drugačno, nekam prazno in tiho, ko ga ni! Pa me ni zagrabila melanholija, ravno nasprotno! Spet in ponovno, že ne vem več kolikič, sem se zavedela, kako grozno ga pogrešam, ko ga ni in kako strašansko rada ga imam! Komaj čakam četrtka! :-)