Sobota, 4. julij 2009. Rock Werchter. Tretji dan. Glavni oder okoli dvajset do devetih zvečer. Mravljišče je presenetljivo razredčeno. Agresivni Američani so bili očitno dovolj za ene, drugi pa so čakali neke Kralje. Fuj, fej. Nimajo pojma. Kralj je namreč na vrsti ZDAJ!
Samo zaradi njega sem si kupila karto. Izključno zaradi njega. Občasnega igralca in slikarja, avtorja in pisca scenarijev, predvsem pa vrhunskega glasbenika in izjemnega poeta. Tokrat brez brk. Meni še bolj všeč.
Nick Cave je über alles! Poznam njegovo glasbo, sicer tisto, malce starejšo, a na njegovem koncertu še nikoli nisem bila. Niti samostojnem niti z The Bad Seeds. Sabina o njem kar ne more nehat govorit v presežnikih, pa sem izkoristila enkratno priložnost.
In naj vam povem, da presežniki zanj niso dovolj. They don't do him justice. Zanj je treba skovat nove pridevnike. Takšne, ki se jih ne da stopnjevat. Takšne, ki so že sami po sebi nad vsem. Takšne, ki presegajo horizonte.
Vse v zvezi z njim je nepozabno. Njegov mogočna pojava pod katero se oder kar šibi, njegov veličasten, globok glas, ki ti požene mravljince po vsem telesu, njegova poezija, ki je tako čudežno poročena z glasbo, njegova energija, s katero zažiga vse od prvih do zadnjih vrst. Da elegance sploh ne omenjam. Velikan v vseh pogledih!
Za okus pa tole...
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar