Zombiji...

živi mrtveci... krvavi, opotekajoči, nagravžni kot sto hudičev skupaj in še kakšen ob strani... so vsepovsod. OK, prav, ravno vsepovsod sicer ne, ampak filmi so jih pa polni. Letos so še posebej popularni, poleg vampirjev in drugih strah in srh vzbujajočih, grozljivih pojav iz teme. No, vsaj včasih so se mi zdeli taki... prav na živce so mi šli, ni se mi dalo izgubljat časa ob gledanju teh dezorientiranih butcev. Aleš si je vedno take filme prihranil za čas, ko sem bila jaz v Strasbourgu, da jih je lahko v miru gledal in užival. :-)

Zdej pa... jih gledava skupaj. In oba uživava, on sploh, jaz pa tudi. Sploh ne morem verjet. Po moje zaradi tega, ker so zombi grozljivke postale zombi komedije. Všeč mi je, kako se delajo norce iz teh patetičnih, okrvavljenih, opotekajočih se par. Kakšen strah, smeha polna vreča.
V bistvu sem svoje mnenje o njih delno spremenila že ob gledanju Shaun of the Dead kar nekaj časa nazaj. Pred nekaj dnevi pa sva se spraševala, kaj bi gledela, in če ni vrag, Aleš predlaga Zombieland. Nekaj sem se še hotela kremžit, češ, da se mi res ne da gledat tega, ampak me je s trailerjem prepričal, tako da, če potegnem črto pod najinim zombi večerom, si skoraj upam trdit, da sem se mogoče jaz še bolj zabavala kot on. Res kul film, komedija, priročnik, kako se obranit pred zombiji, če hočete. Priporočam. Da ne omenjam Woodyja Harrelsona, ki je odličen v vlogi master zombi ubijalca s kavbojskim klobukom. Za povrh pa, če kdo res ne more gledat filma brez nauka, se še ta najde.
No, včeraj pa sem nekaj brskala po netu in našla novičko, da bo Natalie Portman producirala in zaigrala v glavni vlogi enkranizacije romana Pride and Prejudice and Zombies. Komaj čakam!

Ker srečen dan?!?

Naša mala bunkica Helena in Anže imata od danes zjutraj še enga freestylerja v svoji družbi. Gal Tito je končnooooo prišel!!!

Madonca, saj smo ga čakali že cel teden, lubeka malega! Vsi smo bili na trnih, kaj šele onadva.

Tako da... ker srečen dan je danes?!?

Jaz ga že od pol devetih zjutraj obeležujem s solzami sreče v očeh. Sploh ne morem pomislit na njih, ne da bi se mi orosil pogled. Noro, ker lep dan?!?

Tako, one "down"/"out", three to go... ta vmesne tri. :-)

Arrivederci suckers...

... andiamo in Sardegna.

Iskreno navdušena

Od von Trierja in njegovega novega The Antichrist do The Road in komada Placebo iz trailerja za Daybreakers, sva prišla do enega odkritja - no, vsaj zame je bilo odkritje. In to kakšno? Ves čas, ko sem gledala posnetke na youtubu, kako brez kakršnega koli dotika funkcionira tale električna glasbena mašinca, so se mi rosile oči. Kej tazga?!? Theremin rečejo temu čudesu v angleščini, sicer pa sliši tudi na ime etherophone.
Ko je Aleš enega za drugim vrtel komade, od Don't Worry Be Happy, do Claire de la Lune, sem se enega trenutka zavedla, da imam svojo spodnjo čeljust skoraj dol pri petah. Res neverjetno. Že dolgo časa me ni kaj tako iskreno nadvalo z občudovanjem.

Še danes že cel božji dan gledam in poslušam in občudujem glasbenike, ki iz teh dveh anten, dobesedno iz zraka privabljajo take zvoke, da se mi ob vsakem komadu posebej naježi koža. Kakšen inštrument, kakšni carji tisti, ki ga ovladajo! Kapo dol... Do tal!

Za konec pa še tole...

Obisk

Dolgo pričakovan... skoraj štiri leta!
Najprej Nina, potem mami in ati in zdaj končno še moj mali veliki bratec.
Še zdaj ne morem verjet, da je res. :-)
Dobrodoooooooooooošel jutri zvečer!

...in nasvidenje v prej kot štirih letih, madonca! :-)

Super je bil tale Blažev in Marjetin skoraj štiridnevni postanek v evropskem birokratskem središču na njuni tour de l'Europe !

Zvezdniški, bruggevski, pivski, kraljevski, pohajaški, prijateljski, pikniški, ponočnjaški... skratka za ponovit kadarkoli! :-)

Pa še nekaj slikic v dokaz...

Eden tistih nepozabnih dni

Sobota, 4. julij 2009. Rock Werchter. Tretji dan. Glavni oder okoli dvajset do devetih zvečer. Mravljišče je presenetljivo razredčeno. Agresivni Američani so bili očitno dovolj za ene, drugi pa so čakali neke Kralje. Fuj, fej. Nimajo pojma. Kralj je namreč na vrsti ZDAJ!

Samo zaradi njega sem si kupila karto. Izključno zaradi njega. Občasnega igralca in slikarja, avtorja in pisca scenarijev, predvsem pa vrhunskega glasbenika in izjemnega poeta. Tokrat brez brk. Meni še bolj všeč.

Nick Cave je über alles! Poznam njegovo glasbo, sicer tisto, malce starejšo, a na njegovem koncertu še nikoli nisem bila. Niti samostojnem niti z The Bad Seeds. Sabina o njem kar ne more nehat govorit v presežnikih, pa sem izkoristila enkratno priložnost.


In naj vam povem, da presežniki zanj niso dovolj. They don't do him justice. Zanj je treba skovat nove pridevnike. Takšne, ki se jih ne da stopnjevat. Takšne, ki so že sami po sebi nad vsem. Takšne, ki presegajo horizonte.

Vse v zvezi z njim je nepozabno. Njegov mogočna pojava pod katero se oder kar šibi, njegov veličasten, globok glas, ki ti požene mravljince po vsem telesu, njegova poezija, ki je tako čudežno poročena z glasbo, njegova energija, s katero zažiga vse od prvih do zadnjih vrst. Da elegance sploh ne omenjam. Velikan v vseh pogledih!

Za okus pa tole...

Kriza podobe

Joj, sem ravno vrgla en kritičen uč na prejšnjo podobo svojega bloga in se mi je začelo kar zehat. Pa sem optimistično preverila template misleč, da brez dvoma ponujajo kaj novega. Sanjala svinja kukuruz, smo včasih rekli.
Ali kdo morda ve, če lahko sama kaj ustvarim na tem blogspotu ali sem obsojena na doooooolgčas?
Zeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeh