Bizgeci

Danes smo šle na kosilo same babnce, kar pomeni Sabina, Andreja in jaz. Človek bi se mogoče lahko začudil, da smo govorile o avtomobilih (kako je Sabinin ati v dizla natankal bencin in kako je nevemkoliko cilinderska mašina valda zaštekala ter kako je premeten avtomehanik, potem ko se je pozdravil, le ugotovil, da nekaj iz cevi ven diši ne po nafti, ampak po bencinu; kako dandanes ni več nobene razlike ali voziš dizla ali bencinarja, ker ima dizel z, recimo mašino 2,0 in naprej, že tako dobre pospeške, da je čisto vseeno) in fuzbalu (kako so včeraj Angleži praznovali zmago Manchester Uniteda nad Barco in to v Španiji - katastrofa!)). Ampak ne, nam se je zdelo prav super! :-) No, potem pa je končno beseda nanesla tudi na malce manj moško temo ali pa tudi ne. :-) Risanke. Sabina je čisto navdušena povedala, da je zadnjič pri prijateljih tuki v Bruslju gledala slovesnko risanko, ki se ji reče Bizgeci. Baje jih Blaževi starši doma snemajo in pošiljajo gor. Meni se je sicer zdelo, da sem že slišala zanje, samo gledala jih pa nisem še nikoli. Voila, Youtube rešitev za vse nevedneže. Res dobra risanka...liki (žval'ce) so taki preprosti, narisani v parih potezah, ukvarjajo se z vsakdanjimi stvarmi kot so zima, mraz in kurjava, počitnice na jugu in tako. Žal sta na Ytubu samo ti dve. Ampak meni je pa najbolj kul muzika. Mislim, da so Ani Pupedan plačali avtorske pravice. The best. Priporočam tudi ne več tako malim/mladim otrokom.

@ Manca: nekoč so bile rdečelaske

Evo, našla...masterpieces made by your übergalactically-smart&funny etc. loverrrrrman. :-)

Še Google ne more mimo njega

Najprepoznavnejši belgijski izvozni "artikel", ki ni gastronomski seveda, je inštalacija, skulptura ali karkoli že hočete, ki se imenuje Atomium. Zgrajen je bil leta 1958 in sicer za priložnost svetovne razstave Expo. Ta srebrni gigant meri 102 metra v višino in je sestavljen iz devetih kugel, premera 18 metrov, ki so med seboj povezane s cevmi. Celotna konstrukcija predstavlja kar 165 milijardokrat povečano molekulo železnega kristala.
No, in ta stvaritev, ki so jo sicer so ga imeli namen porušiti takoj po koncu Expa, danes še vedno stoji in privablja nečloveško veliko ljudi, zato tudi midva še nisva bila notri...niti slučajno se nama ni dalo čakat.
Sicer pa od zunaj res hudo izgleda, notranjost pa je baje še kar razočarajoča. Sta bila Manca in Gregor, pa nista bila preveč navdušena. Kakorkoli že, vse najboljše Atomium. :-)

Včeraj je imel Google tak lepo slikico, danes je pa ni več. :-(

Zanimivosti iz Oz-a

Hm, danes teče natanko 18 dan, odkar sva se vrnila iz Australije (skoraj dve tretjini vsega časa, ki sva ga prebila tam doli). No, pa da vidim, če se še spomnim kakšnih zanimivih dejstev, lepih ali pa malo manj, ker potopisa se mi pač ne da pisat, slike pa se bodo dale videt šele, ko narediva en človeški izbor (iz cirka 11GB slik in filmčkov morva zbrat kakih max. 15o).
Torej:

1. Povprečna starost, ki jo koale dosežejo, je tam okoli 9 let. Na Hartleyevi krokodilji farmi pa imajo eno še dokaj poskočno, ki je stara kar 17 let. Nobeden ne ve, kakšen je razlog za doooolgo življenje.

2. Še ena o koalah: mit pravi, da so ta luškana, kosmata bitja tako lena in zaspana, ker so zadeta do evkaluptusovega listja, ki ga glodajo ves čas, medtem ko ne spijo. Mythbuster nam je odkril, da razlog za njihovo pasivnost sicer leži v evkaliptusu, ampak ne v njegovih halucinogenih lastnostih. Evkaliptusovo listje je namreč izredno nehranilno. Vsebuje 80% vode in samo 20% hranilnih snovi, kar pa še zdaleč ni dovolj, da bi medvedki lahko bili bolj aktivni, kakor so. Zato vedno samo dremajo...kot lenivci, samo da se malo lepše oprimejo unga drevesnega debla. :-)

3. Napadi krokodilov se dogajajo! Na letu od, mislim da, Cairnsa do Brisbana, je bila tudi ena še kar pošteno zdelana gospa na invalidskem vozičku. Ko smo zapuščali letalo, jo je stevardesa pred mano v prašala, kaj se ji je zgodilo. Ona pa, da je preživela napad krokodila. Prosim?? Pa je še enkrat ponovila, kat da bi slišala moje "mental question", preživela sem napad krokodila. Hm...Kot da to še ne bi bilo dovolj, mi Mel pošlje krok novičko, da je 2,5 m velik krokodilček napadel žensko, ki pa je na srečo tudi preživela.

4. Pa ne samo krokodili, tudi morski psi lepo upravičujejo svoj sloves - pred kratkim sem brala v naših časopisih, da je v Ballini, malem letališču, iz katerega sva midva letela v Sydney, kuža napadel enga suferja in ga žal ubil. Baje, da je do nesreče prišlo, ker surfer ni upošteval navodil, kje se lahko sufra in kje ne. Hja...

5. Avstralija zelo trpi zaradi požarov, t.i. bushfires. Leta 2006 je zgorelo med 50 in 60% celotnega naravnega parka The Grampians, kjer sva bila. Še danes so posledice zelo očitne, ampak drevesa se ne dajo. Precej bolj žalostno so jo odnesle živali - kenguruji so hitri in jim je uspelo zbežat, medtem ko so male živalce, koale in podobno pošteno nastradale. Baje, da se jih tam skoraj ne da več videt.

6. Meso kenguruja je zelo zdravo in prece popularno v avstralski kuhinji - nemastno, hranilno, nezateglo...še kar okusno, moram rečt, čeprav se nisem tako opogumila kot Aleš, ki si je kar cel "šnicl" privoščil. :-) Baje, da ga prodajajo tudi v Bruslju v enem izmed malce bolje založenih supermarketov (Delhaize, če bi se ga komu, ki je tukaj, zaluštalo).

7. Melanie nima pojma. :-) Possum in opossum sta dve različni vrsti živali. Possum živi v AU, na Sulaweziju, Novi Gvineji in tudi na Novi Zelandiji, medtem ko opossumi izhajajo iz južne Amerike. Imeni teh dveh sesalcev sta si tako podobni zato, ker je tudi podobnost med obema živalma precej očitna.

8. Luna na južni polobli je obrnjena na glavo, če jo primerjamo z našo tukaj. Pr nas ima obliko črke D, ko se debeli, in črke C, ko "crkuje", tam pa izgleda kot C, čeprav se debeli. Pa še nekaj za angliste...jaz sem se šele dol naučila, da se pojavu debeljenja in crkovanja lune reče waning and waxing. Vidi, vidi.

9. Streho sydneyske opere pokriva natanko 1.056 milijonov svetlečih švedskih ploščic (ki pa niti niso več tako hudo svetleče!).

10. V deževnem obdobju se v tropskih predelih AU (mi smo bili na Cape Tribulation) ne sme plavat, ker je morje polno ožigalkarjev (tudi takih smrtnonosnih), ki imajo baje tudi do 5-meterske lovke. Če te slučajno ožge taka beštija, imajo takoj ob plažah prvo pomoč, ki je kis, ocet, če hočete, s katerim si hitro razkužiš rano, potem na NUJNO TAKOJ na helikopter in v najbližjo bolnico. Če ne...

11. Baje konec poletja oz. v začetku jeseni v Sydney prideta tako Bregović, kakor Kusturica. Vsak posebej. V nepreveč svetlečo opero, vsaj Bregović s svojim orkestrom.

Mah, nešteto stvari bi še lahko napisala...

The final countdown

Ta naslov sem že sicer uporabila za subject v mailu, ki sem ga danes zjutraj poslala Melanie, ampak me prav ne zanima, če komu ni všeč ponavljanje. :-) To je namreč najprimernejši način, kako izrazit najino trenutno dejansko in, vsaj moje, duševno stanje . Neee, ne bova se poročila in postala dolgočasna, podjarmljena, zapečatena, what-have-you-psycho-mumbo-jumbo-marriage-analysis...če je slučajno kdo to mislil. Nak. Ostajata nama samo še dva dni do odhoda...ko se naslednjič podpišem tukajle noter, mi ne bo treba iskat slik Great Barrier Reefa na Googlu, ampak bom imela svoje. Jupiiiiii. Komaj čakam, da si končno, jutri zvečer, najdeva čas in počasi zmečeva na kup vse, kar nujno rabiva za en mesec eksotične, tople, daljnje Avstralije in greva na 22-in-še-neki dolgo pot do Melanie in Sama v Melbourne.
Alora, dragi moji, kdorkoli že bere te moje občasne izlive veselja, ljubezni, navdušenja, otožnosti, razburjenosti, inteligence in kaj-jaz-vem še-vsega, lepo se imejte in en krasen marec vam želim, kjerkoli že boste!

Kvalitetna samota

Po dolgem času sem bila spet sama doma. V petek je moj bučko odfrčal v Slovenijo, kjer je že v petek briljiral na delovnem/študijskem srečanju, v temle trenutku pa piše še pisni izpit iz informatike/računalništva. Skratka, v četrtek sva se malo razvajala z večerjico in filmom, v petek pa sem bila že sama. Po badmintonu sem šla direkt domov, ker sem še vedno nekaj pokašljevala in sem se hotela naspat in pozdravit za odbojkaški turnir, ki smo ga imeli v soboto in mimogrede, razturali vse! Ampak vse. :-)
No, da se vrnem na rdečo nit, ki se je zgubila nekje v zmagoslavju sobotnega turnirja, po naravi sem taka, da mi včasih paše, si vzet kak večer zase, kaj prebrat, pogledat kakšen solzav ali pa brezvezen chick flick, si vzet čas za premislek in tako. Mislim, da imamo vsi vsake toliko časa potrebo po taki kvalitetni samoti. No, v petek sem se lotila takšnega načina preživljanja časa in ko sem pogledala do konca nek film s Harissonom Fordom, vgasnila televizijo in se že skoraj napotila v spalnico, da v roke vzamem knjigo, sem se med vstajanjem iz kavča zavedela, da sem res čisto sama...da Aleša ni v sosednji sobi, da ga ni za računalnikom, da se ne tušira, da ne išče čokolade v kuhinji, da...da...da. Kako je stanovanje čisto drugačno, nekam prazno in tiho, ko ga ni! Pa me ni zagrabila melanholija, ravno nasprotno! Spet in ponovno, že ne vem več kolikič, sem se zavedela, kako grozno ga pogrešam, ko ga ni in kako strašansko rada ga imam! Komaj čakam četrtka! :-)

Vse je enkrat prvič

Zgodilo se je neverjetno...po več kot dveh letih sem dobila familijarni obisk! Pri francoščini smo se velikokrat pogovarjali o obiskih, v bistvu predvsem o NEobiskih družinskih članov in kar me je najbolj presenetilo, je bilo spoznanje, da se je večina ljudi, s katerimi sem delila "šolske klopi", pritoževala nad tem, da jih od doma ne pride nihče pogledat. Prijatelji pridejo, večkrat, medtem ko družina nekako ne najde časa za obisk njihovega novega doma. Spraševali smo se o razlogih in nekateri so rekli, da se jim najbrž ne da hodit na obiske v severno evropsko državo, ki je bolj kot ne klimatsko neprivlačna, dolgočana, birokratska, bla bla bla. Kdo pa bi se hotel turistirat na takem mestu? Eeem, bullshit! No, jaz sem prepičana, da moji niti slučajno nimajo takega razloga, ampak da zajec tiči v enem drugem grmu in ta grm je zeloooooooo daleč od doma. In to je glavni razlog. Zdaj, ko je Nina bila končno pri nama, skupaj z Dejanom, bo lahko doma iz prve roke povedala, da je potovanje z letalom mačji kašelj (tudi zanjo je bilo prvič), da si tukaj in nazaj doma v dobrih treh urah, statistike letalskih nesreč v primerjavi z avtomobilskimi tudi govorijo v prid letalom, tako da...razlogov za odlaganje obiska ni več...no ja...prosim, ne še pridet naslednji mesec, ker se bova razvajala, kopala, sončila, plezala, šnorkljala, potaplajala, noro zabavala nikjer drugje kot v... Avstraliji! :-)

Aja, pa še nekaj slikic, da boste videli, da je Belgija the best!