Kvalitetna samota

Po dolgem času sem bila spet sama doma. V petek je moj bučko odfrčal v Slovenijo, kjer je že v petek briljiral na delovnem/študijskem srečanju, v temle trenutku pa piše še pisni izpit iz informatike/računalništva. Skratka, v četrtek sva se malo razvajala z večerjico in filmom, v petek pa sem bila že sama. Po badmintonu sem šla direkt domov, ker sem še vedno nekaj pokašljevala in sem se hotela naspat in pozdravit za odbojkaški turnir, ki smo ga imeli v soboto in mimogrede, razturali vse! Ampak vse. :-)
No, da se vrnem na rdečo nit, ki se je zgubila nekje v zmagoslavju sobotnega turnirja, po naravi sem taka, da mi včasih paše, si vzet kak večer zase, kaj prebrat, pogledat kakšen solzav ali pa brezvezen chick flick, si vzet čas za premislek in tako. Mislim, da imamo vsi vsake toliko časa potrebo po taki kvalitetni samoti. No, v petek sem se lotila takšnega načina preživljanja časa in ko sem pogledala do konca nek film s Harissonom Fordom, vgasnila televizijo in se že skoraj napotila v spalnico, da v roke vzamem knjigo, sem se med vstajanjem iz kavča zavedela, da sem res čisto sama...da Aleša ni v sosednji sobi, da ga ni za računalnikom, da se ne tušira, da ne išče čokolade v kuhinji, da...da...da. Kako je stanovanje čisto drugačno, nekam prazno in tiho, ko ga ni! Pa me ni zagrabila melanholija, ravno nasprotno! Spet in ponovno, že ne vem več kolikič, sem se zavedela, kako grozno ga pogrešam, ko ga ni in kako strašansko rada ga imam! Komaj čakam četrtka! :-)

Vse je enkrat prvič

Zgodilo se je neverjetno...po več kot dveh letih sem dobila familijarni obisk! Pri francoščini smo se velikokrat pogovarjali o obiskih, v bistvu predvsem o NEobiskih družinskih članov in kar me je najbolj presenetilo, je bilo spoznanje, da se je večina ljudi, s katerimi sem delila "šolske klopi", pritoževala nad tem, da jih od doma ne pride nihče pogledat. Prijatelji pridejo, večkrat, medtem ko družina nekako ne najde časa za obisk njihovega novega doma. Spraševali smo se o razlogih in nekateri so rekli, da se jim najbrž ne da hodit na obiske v severno evropsko državo, ki je bolj kot ne klimatsko neprivlačna, dolgočana, birokratska, bla bla bla. Kdo pa bi se hotel turistirat na takem mestu? Eeem, bullshit! No, jaz sem prepičana, da moji niti slučajno nimajo takega razloga, ampak da zajec tiči v enem drugem grmu in ta grm je zeloooooooo daleč od doma. In to je glavni razlog. Zdaj, ko je Nina bila končno pri nama, skupaj z Dejanom, bo lahko doma iz prve roke povedala, da je potovanje z letalom mačji kašelj (tudi zanjo je bilo prvič), da si tukaj in nazaj doma v dobrih treh urah, statistike letalskih nesreč v primerjavi z avtomobilskimi tudi govorijo v prid letalom, tako da...razlogov za odlaganje obiska ni več...no ja...prosim, ne še pridet naslednji mesec, ker se bova razvajala, kopala, sončila, plezala, šnorkljala, potaplajala, noro zabavala nikjer drugje kot v... Avstraliji! :-)

Aja, pa še nekaj slikic, da boste videli, da je Belgija the best!

Špegli

- Ker vode še zmeraj ni,
- ker gremo na skvoš šele ob pol dveh,
- ker Aleš še spi, ker je prišel domov ob šestih zjutraj,
- ker zunja tako sije sonce, da brez očal ne morem sedet za računalnikom, ne da bi oslepela,

A. mi je ja pamet prišlo, da nisem niti omenila vikend paketa pri Markotu v italijanski prestolnici mode,
B. in sem čisto pozabila, da imam NOVA očala.

Jap, končno, po dveh letih iskanja enih pametnih rjavih sončnih očal, ki bi bila dovolj velika, da bi pokrila moje visoke obrvi in ne sedela na mojih ličnicah, ko se smejim, pa vendarle ne prevelika; da bi pasala na mojo čudno, za sončna očala očitno neprimerno bučo; da ne bi bila aviator stil, ampak klasično plastična, sem KONČNO našla svoja očala. In to v Milanu, na "tafensi" dizajnerski ulici, ki je kar pokala po vseh šivih zaradi do potankosti opicanjenih, barvno in črtno usklajenih italijanskih bejb in metroseksualcev. Da sploh ne omenjam modnih dodatkov! Kaj takega še v življenju nisem videla. Moje menje: kr neki!
Marko naju je peljal samo na sprehod, da vidiva, kaj to pomeni, potem pa smo hoteli med navadne ljudi, s fejk LV in Gucciji. Hja, pa nas je pot vodila tudi mimo Gucci trgovine, iz katere je Aleševo ostro oko ujela stalaža s sončnimi očali. Pejmo, pejmo, je rekel, mogoče najdeš kakšne zase. Ah, kje, sem rekla, ampak vseeno iz štosa, zavila v trgovino. Voila...and the rest is history. Zdaj imam pa nova očala.
Žal pa nisem našla zadnje tretjine svojega novoletnega darila (Aleševega, valda), ker so bile razprodaje in torbice, ki sem si jo nagledala, niso imeli. Ampak nisem še obupala. Morda jo najdem v Bruslju, morda celo v Sloveniji. Sam ne bo Gucci, a je prou? :-)

Puščava

Ni vode! Spodaj na vhodu v bajto je baje obvestilo, kjer piše, da so zaprli cevi zaradi popravil in da je do nadaljnega tudi ne bomo imeli. Vsaj tako mi je povedala zgornja soseda, ki sem jo uhvatila, ko je hodila po stopnicah. Sama še nisem šla dol pogledat, pravi pa, da je zunaj pip'ca, kjer si lahko natočimo vodo. Svatšta. No, nekaj tako nepredvidljivega je tipično za Belgijo. Njihove storitve so obupne! Nezanesljivost in nepredvidljivost, pa se neučinkovitost so besede, ki mi najprej pridejo na pamet. Bog ne daj, da bi včeraj zjutraj, ko bi lahko človek še šel v štacuno in nabavil sixpack vode, dali ta frdamani fiche, kakor pravijo obestilom, dol na vrata. Bebci. No, zdej, ko sem se razburila, morem pa še na vc. To bo zabavno. Hihi.
Še dobro, da je totalno krasen dan, da sije sonce in da je na balkonu, kjer imamo zunanjo postajo za našega vremenarja, ki mu je ime Oregon, 22,3 stopinj!

Pomladanska utrujenost vs. pomladanska nespečnost

Petki po Strabourgih so vedno lenobni, malce zaspani in počasni, predvsem pa uživaški. Pozno vstajanje, "a sit down" zajtrk, sveže stisnjen pomarančni sok, slastna dišeča kavica iz Baleatti kafetiere, Mladina...skratka, kraljevsko. Danes pa...sem takooooo utrujena in tako zaspana, da se komaj vlečem po stanovanju, Mladina mi še na kraj pameti ne pride, pomaranče sem si sicer stisnila, ampak samo zato, ker upam, da me vitamini spravijo pokonci. S kavo je ista štorija. Ampak nič ne pomaga. Aleš me je prosil, če lahko plačam račun za internet, pa sem prižgala računalnik in valda skočila mal na bloge in Mantsin komentar je inspiriral tale zapis. Pravi, da jo vsako leto obišče pomladanska nespečnost in da se ji letos nekako mudi in jo muči že way pred koledarskim začetkom pomladi. Hm, I wish. Jaz pa že več kot dva tedna trpim za spečnostjo. Če obstaja fenomen s takim imenom, če pa ne, ga pa uvajam jaz. Sploh se ne morem naspat. Res, da sem bila bolna, ampak tako pa spet ne, da bi mogla vsak dan spat po 12 ur! To ni normalno za človeka pri 30tih, ups 31tih. :-) Čez teden sem dobesedbno padla v posteljo ob pol enajstih, brez najmanjše šanse, da bi končno dokončala svoj ruski projekt Zločin in kazen. Včasih še luči nisem mogla ugasnit. Prisežem! Spala sem do pol osmih in se zbudila...sveža in naspana???...hm, guess again. Povožena kot žaba na cesti. (Se oproščam žabicam za tako kruto primerjavo!) Včeraj ista zgodba. Zaspala ob pol dvanastih in se danes zbudila ob desetih, kot da sploh še spat nisem šla! Znorela bom. Nobene energije ne morem skupi spravit, nič se mi ne da. Iskreno upam, da je to pomladanska utrujenost, čeprav zunaj vlada koledarska zima. Manca, daj mi recept za nespečnost, če ne bom vsako pomlad na pol prespala!

Špricanje službe

Letošnji novoletni prazniki so naredili svoje in evo nas, žrtve novoletnega virusnega pokola. Aleš je doma od torka, jaz sem se mu pa pridružila včeraj. Z vsemi štrimi (borovničkami, vodko, ginom in kuhancem) sva se borila vse do in se malce po novem letu, pol pa ni bilo več pomoči. Jaz sem še nekako optimistično šla v torek pogledat v službo, pa sem si kuj premislila. Še dober, da imamo tak režim, da lahko ostaneš doma največ tri dni brez zdravniškega opravičila, če se bolniška ne veže na vikend ali praznike. Tako da jutr morem it, če ne bom mogla it k dohtarju, kar pa ni najbolj preprosto tukajle v deželi birokracije. Sploh pa še nisem našla dobrega dohtarja, tako da...jutr ziher grem v službo...kjer so itak tudi vsi neki bolni ali jih pa ni tam.
No, ko sem ravno omenjala novo leto, evo nekaj fotk, ki nam jih je uspelo posnet.

Pa srečn'ga in predvsem zdrav'ga!

Grand finale

Česa? Letošnjega leta? Nope. Ko smo se v petek, po vseh mukah in težavah in zastojih na cesti, pripeljali iz letališča, je moj uč ujel plakat za koncert Magnifica. Oba z Alešem sva se v trenutku strinjala, da tega Grand finala pa res ne smeva zamudit in glej ga vraga, zvezde so nama bile naklonjene, tudi Gregorju in Manci mimogrede, tako da se gremo čez kako zelo slabo uro grebst za sedeže po izbiri na zahodno tribuno Tivolske dvorane. Me res zanima, kako bo. Magnifica sem imela že od nekdaj v ušesu, amapk na koncertu pa še nisem imela priložnosti biti. Tako da...let the countdown begin...