"Mislim, da ti bo res treba kupit klavir, ...

... da ne boš kot ena babica tukile štrikala," je včeraj rekel Aleš, ko sem že drugi večer zaporedoma sedela na kavču in štrikala kapo. Še malo, pa mi bo grela ušeska v tej mrzli deželi belgijski. :-)
Ja, ročna telovadba s petimi, super kulskimi lesenimi iglami je samo eden izmed mojih zabavnih načrtov, ki se jih odlagala za sladki prosti čas po črnem petku, 31. oktobru, ko smo spet pisali ta zaklet prevajalski test.
Kakorkoli že, zdaj imam ljubi čas, ki ga posvečam branju Miss Pettigrew Lives for a Day in gledanju druge sezone zame najboljše BBC-jeve nadaljevanke The Tudors (hvala sodelavcem za odlično izbrani rosjtnodnevni darili) ter "trikotiranju" kot se v slovenski francoščini reče umetnosti štrikanja. Malce bolj zahteven načrt iz počrnopetkovskega seznama pa je še vedno pred pragom, čaka, da se ga lotim. Ni tako preprosto ne morem kar tako odšibat iz službe ob pol šestih in moj novi rekvizit kupit trgovini na Merodu za par evrčkov, kot sem to nardila z volno, niti ga nisem dobila za rojstni dan. Sem pa dobila pomožno literaturo (hvala Urša in Helena za rojstnodnevno darilo), ki mi bo, upam, pomagala pri izvajanju načrta. Rumeno črno knjigo z naslovom "Le piano pour les nuls". No, a vam je že potegnilo, o čem govorim? Itak...klavir si bom kupila. Električnega, Yamahino Clavinovo ali pa Rolanda. Izbira je še vedno predmet razprave in analize lastnosti, kakovosti, cene in tako dalje in tako naprej. Eno trgovino sva že našla, zelo ugodna, zdaj moreva preverit samo še eno drugo v Bruslju in potem preštudirat, izmerit prostor, kamor ga misliva postavit in hop v našo krasno, veliko Toyoto in po moj prvi glasbeni inštrument v življenju. Komaj čakam, ampak najprej morem dokončat črno sivo kapico.