Home alone

Ja, take 'mamo. Moz me je prepustil na milost in nemilost ostrim zobem velikega, usmrajenega mesta, medtem ko on uziva, sklepam, na eni razkosni ladji sredi Rdecega morja, s polnimi pljuci vdihuje svezino morskega zraka in se iz oci v oci srecuje s papagajkami, morskimi zvezdami, kravami in kuzki. Pa se nicesar ne more delit z mano niti jaz ne z njim, ker se nahaja v mobilnem mrku in to ze en cel teden. Jaz pa.... home alone. Vse lepo in prav, vzela sem si cas zase, pobarvala drzalo za casopise in revije, v zeleno seveda, kaj pa ste mislili? Popleskala tudi okvir od ogledala, ki ga bomo obesili v delovno sobo, I think. V katero barvo? Brez komentarja.
Kupila darilo za Alesa, igrala skvos, badminton, vsak dan kolesarila od doma v sluzbo in nazaj, vcasih celo dvakrat, hodila na pijacke in cveke in kosila in v sluzbo in domov in prala in kuhala in likala in cepela pred racunalnikom (en dan celo 4 cele ure, ker se nisem mogla odtrgat od ene fantasticne BBC-jeve nadaljevanke State of play), skratka...delala sve i svasta, super je bilo, ampak kar je prevec je pa prevec...naj ze pride enkrat nazaj!! Toliko stvari je, ki bi mu jih vsak dan rada povedala, pa ne morem. Kam naj vse te informacije shranim? Ko pride nazaj, jih bo ze taka gmota, da bom mogla naredit' hudo selekcijo in nebroj zanimivosti se bo za vedno izgubilo, brez da bi on slisal zanje. Beda. Pa tako lepo sem jih vsak dan zbirala, kar pac zenske najbolj obvladamo, kakor bi rekel Jamski clovek Uros Fürst. Jah, kaj naj zdaj? Pride sele v nedeljo, tako da, edina stvar, ki mi ostane, je uzivat se tehle nekaj samskih dni, ga zurat do onemoglosti, hodit spat ob 6h zjutraj...ahahahaha, sala stoletja. Stara sem ze, ne morem vec tega pocet. Torej, kaj mi preostane? Nic, pocakat, da pride domov, mu skocit v objem (tako da ga skor zadusim) in mu povedat, da sem ga ful ful ful ful ful ful ful ful pogresala!