Un coup de soleil

Komad, ki mi je ukradel besede in sapo...

Richard Cocciante/Jean-Paul Dréau)

J'ai attrappé un coup de soleil,
Un coup d'amour, un coup d'je t'aime
J'sais pas comment, il faut qu'j'me rappelle
Si c'est un rêve, t'es super belle
J'dors plus la nuit, j'fais des voyages
Sur des bateaux qui font naufrages
J'te vois toute nue sur du satin
Et j'en dors plus, viens m'voir demain

Mais tu n'es pas là, et si je rêve tant pis
Quand tu t'en vas j'dors plus la nuit
Mais tu n'es pas là, et tu sais, j'ai envie d'aller là-bas
Le fenêtre en face et d'visiter ton paradis.

J'mets tes photos dans mes chansons
Et des voiliers dans ma maison
J'voulais m'tirer, mais j'me tire plus
J'vis à l'envers, j'aime plus ma rue,
J'avais cent ans, j'me r'connais plus
J'aime plus les gens depuis qu'j't'ai vue
J'veux plus rêver, j'voudrais qu'tu viennes
Me faire voler, me faire je t'aime.

Ça y est, c'est sûr, faut qu'j'me décide
J'vais faire le mur et j'tombe dans l'vide
J'sais qu'tu m'attends près d'la fontaine
J't'ai vu descendre d'un arc-en-ciel
Je m'jette à l'eau des pluies d'été
J'fais du bateau dans mon quartier
Il fait très beau, on peut ramer
La mer est calme, on peut s'tirer

All work and no play makes Jack a dull boy

Dost' imam! Že od Provanse naprej (o kateri sploh nisem nič napisala, nobenih slik podelila, ker enostavno ne najdem časa!) delampo vsak dan kot blesavi. Zjutraj pridemo, mogoče imamo čas za kosilo, pa niti ne vedno, in zvečer se odvlečemo vsak iz svoje pisarne domov. Jaz skoraj direkt v posteljo. Niti en dan nisem šla na telovadbo ali pa na pijačo v štirinajstih dneh. Skoraj vsak večer dobesedno mrknem v Aleševem objemu... komaj se odvlečem/ me odvleče v posteljo.
Strasbourg me je ubil, mislim, da sem doživela svoj prvi živčni zlom, ker mi je šlo od glavobola in joka na bruhanje. Po moje to šteje, a ne?
Res imam dovolj, zato bom samo še danes dull girl, jutri grem pa na zaključno večerjo našega slavnega medinstitucionalnega turnirja v odbojki, v nedeljo v Kraljeve botanične vrtove, v ponedeljek na pijačo z Uršo in Heleno, v torek na odbojko, v sredo pa še ne vem, ampak prisežem, da ne bom doma! Sploh zato, ker mi je Aleš pobegnil v Srbijo in ga pogrešam!

Odprava v Provanso

Razneslo me bo od navdušenja. Kadi se mi iz ušes. Pregorela bom... in to še pred dvanajsto!
Uspelo nam je skoraj nemogoče in to v pičlih parih dneh. Gremo v Provanso, gremo v Provanso!
Za deset dni, deset ljudi, v hudo bajto sredi polj, s kolesi, odbojkarsko žogo, badminton loparji, scrabblom, balinčki, kitaro....

Delovna akcija na Ulici Marjetic 80

Stare pajkice, preko njih stare, skoraj že luknjste hlače izpred štirih let, pa spodnja majica in zgornja majica, obe že zreli za po tleh brisat, pa puli in krasen moder flis od Krke, sendvič s suho salamo in sirom, za posladek pa še rogljiček ter čisto nove rokavice in špohtelj in akcijaaaaa.
Sabinino in Julienovo novo hišo je treba čimprej pripravit za strica, ki bo prišel flikat luknje, ki so jih naredili električarji, in ometavat.
Tapete so pod našimi spretnimi rokami kar letele iz sten. Kasetar nam je igral, Sabina je pridno mešala lepilo z vodo, da smo lahko namazali tiste dele sten, od koder tapete niso hotele dol za nikakršno ceno, Aleš je uničeval rjave stene, midve s Sabino oranžne, Stef je špohtlal stiropor, Julien pa je z mamo in pomočjo Aleša z metlo obijal strop v kopalnici. Odlično je bilo, počutila sem se nadvse koristno in komaj čakam sobote ali nedelje, ko me bosta spet povabila na delovno akcijo.

Kiks

Ah ja, majhnost in neprepoznavnost, še vedno prekletstvo naše podalpske deželice slovenske. Sama sicer nisem ena izmed tistih Slovencev, ki se zgražajo, zavijajo z očmi ali pa celo nekontrolirano izgubijo živce, če jim pot prekriža nič hudega sluteč revež iz kaj pa vem od kod, Kanade, Avstralije, Peruja, Amerike nenazadnje, ki ne ve, kje je Slovenija. In če je Slovenija slučajno isto kot Slovaška. Se zgodi, no! Priznam, da za marsikatero državo, predvsem afriško in tiste, ki so nastale po razpadu Rusije, včasih ne vem točno, kje so in kaj za božjo voljo je že glavno mesto Uzbekistana. Ja no, se zgodi! Nihče ni tako obseden s samim sabo, kot smo mi. Pa kaj potem, če Kerry iz Brisbana ne ve čisto natačno, kje na zemljevidu natančno smo.

Ampak, kar je pa preveč, je pa preveč. Včeraj je bila v Genku, mestu vzhodno od Bruslja proti Nemčiji, prijateljska nogometna tekma med Slovenijo in Belgijo. Hišnik mi je povedal, da bodo tekmo prenašali na RTL Club in seveda ni vrag, da ne bi vsaj začetka pogledala. No, pa sem zamudila kakšno minuto, in ko sem prižgala, so že kazali našo ekipo in igrali en komad. Hm, nekam čudna se mi je zdela tale himna. Pa sem mislila, da mogoče pa ni himna, kaj pa jaz vem. Nadaljevali so z belgijsko ekipo in... njihovo himno. Ojooooooooj!
Ker vsi, ki me poznajo, vedo, da nisem ravno strastna ljubiteljica nogometa, sem šele zjutraj, ko sem prišla v službo, strokovnjaka Sajota pobarala po rezultatu in unem čudnem komadu, ki so ga igrali namesto naše Zdravljice. In kaj mi pove? Da so butci belgijski zaigral slovaško. Opravičili so se šele v polčasu in končno spustili našega uglasbenega Prešerna. Kakšen kiks! Pa ne potem, ko smo že skoraj pet let v EU, s'il-vous-plait!!!

Najdebestično darilo...

... nadvse priročno za naše "malo mesto", kjer iz ženskih torbic, s katerimi nič hudega sluteče krasimo naslonjala svojih barskih stolčkov ali pa jih enostavno položimo k nogam na tla, čeprav s tem nadse prikličemo prekletstvo prazne denarnice... sem dobila od svoje najljubše eurovolley odbojkašice Urše... my personal chill out chick bag hanger!

Evo ga...

Novo leto in novi CD-ji

Ja, no, srečn'ga pa zdrav'ga! Skoraj pol januarja je minilo, da sem se spravila nadaljevat svojo blogersko sago. V bistvu niti nisem imela v nebo vpijočega navdiha, če sem čist poštena. Da bi pa kar o vsaki pasji procesiji pisala, pa tudi ni moj način.
Nekaj pa je le zanetilo moje možgančke in vrvica je končno prigorela do mojih prstov. V soboto sva šla v tako zelo počasni prestavi v mesto in Alešu se je zaluštalo novih CD-jev. On je še kar "priden" in se vsaj vsake toliko časa ne gre modernih piratov, jaz pa priznam, da si nisem CD-ja kupila že tri cele večnosti. Deezer poteši mojo vsakdanjo glasbeno lakoto.
Kakorkoli že, ko sva se zakopala med police, prebirala, čekirala in izbirala, se mi je začelo svitati, zakaj je kraja avtorskih pravic postala tako vsakdanja kot navdihujoča jutranja kavica. Ne poznam človeka, ki ne bi užival ob poslušanju glasbe, si želel svojih policah imeti originalne CD-je, ampak te vražje zgoščenke stanejo že, v nekaterih primerih celo krepko čez dvajset vevrc. Ne vem ali se samo meni tako zdi, ampak to je pa le malo preveč. Sploh, ko se tako visoko cenijo neke muhe enodnevnice na glasbeni sceni, ki jih je treba pogooglat, da izveš, kdo za božjo voljo sploh so. Hvala bogu/Fnacu, če hočete, da se najde kategorija posebnih ponudb, kjer so cene malce bolj sprejemljive in tako imam na polički novega, dobrega starega Davida Bowieja, Johnnyja Casha ter Aleševo darilo, Beethovnove Sonate za klavir. Deezer ta teden počiva.