Pa jo imam, zverin'co

Pred kratkim sem se odločila, da je skrajni čas, da potešim svojo lakoto po ustvarjalnosti, da naredim nekaj za dušo. Nekaj, kar ni branje knjig, gledanje filmov, učenje francoščine, Cirque du Soleil, znanstvene razstave v 12. nadstropju, štrikanje kapic in gamaš

:-), itd. Nekaj, kar si želim že odkar pomnim...igrati klavir. Do Miklavževe sobote mi je uspelo zbrati že tri knjige za učenje, ena celo z dvd-jem in par telefonskih številk potencialnih kandidatov, s katerimi bila lahko imela učne ure...danes točno ob poldne pa še je v moji lasti znašla še zverin'ca. Kako je lepa...in kako je težka! Sto kil z embalažo vred! Brez heca.

Kakorkoli že, na Miklavževa sva se namenila v mesto, da prečekirava še nekaj trgovin z glasbenimi inštrumenti in pobarava še kakšnega samooklicanega strokovnjaka za električne klavirje, ki jih take štacune ponavadi zaposlujejo, kakšna da je po njegovem menju razlika med Rolandom in Yahamo, in seveda, kateri izmed njiju je "boljši". Sva naletela na enega res simpatičnega in dišečega strica, ki nama je brez vsakršnega omahovanja, šparanja z besedami ali komplimenti na račun Yamae (kot pravi frankofon je ime znamke izgovoril brez "h-ja" - kar je zvenelo še kar smešno, moram priznat), na srce položil, da je Yamaa the choice. Hja, ampak nikjer v tej poplavi komplimetov ni bilo slišati tehničnih razlogov, zakaj je ena znamka boljša od druge, tako da me je Miklavž peljal na kosilo, potem pa sva šla še enkrat k oboževalcu Yamae, ki si je za naju vzel čas, nama igral na en in drug klavir, na cenejše in dražje različice. Moram priznati, da je tudi moje ne preveč glasbeno podkovano uho slišalo razliko. Predvsem med najbolj osnovnim modelom, iz katerega je prihajal tak surov, prazen zvok, ter tistim iz višjega kakovostnega in cenovnega razreda, ki je celo trgovino napolnil s svojo mogočnostjo. Upam, da bo ta mogočnost kdaj polnila tudi prostor med najinimi štirimi stenami...in da bo prihajala tudi izpod mojim prstkov.

Elita na avtobusih

Ah ja...združena v raznolikosti, geslo Evropske unije, ki pomeni, da smo Evropejci združeni v skupnem trudu za mir in blaginjo ter da so številne različne kulture, navade in jeziki v Evropi prednost za celino. To je uradna razlaga gesla, ki ga imamo od nedavnega tudi v "nogi" zbranih besedil, sprejetih na zasedanjih Evropskega parlamenta. Ta združenost pa več kot očitno ne seže na področje uporabe javnega prevoza. Predvsem gre za "posebne avtobuse", ki jih inštitucije v sodelovanju z mestom Strasbourg ponujajo izključno svojim zaposlenim. To pomeni, da ne sme nihče drug na te avtobuse, niti ti ne ustavljajo na rednih postajah, čeprav peljejo po ustaljenih voznih poteh. Kakorkoli že, velikokrat se tudi sama peljem s temi avtobusi, ker so enostavno tam. Če jih pa ni, grem pa na navaden bus ali pa tram, plačam karto in se peljem kot človek in ne kot evrokrat. Veliko je ljudi, ki jim ta umetni in prisiljeni elitizem gre pošteno na jetra, meni se včasih tudi bruha in to se mi je zgodilo danes zjutraj. S kovčkom sem prešibala na postajo in ravno se je mimo pripeljal elitni bus. Seveda sem skočila nanj, vendar je bil do daske poln, zato mi je šofer odprl srednja vrata, kar ni po "pravilih". Kakorkoli že, peljemo se nakaj metrov, nakar želi neka punca izstopiti. Prosi šoferja, če lahko ustavi. Nekaj ljudi ji prijazno in človeško, celo z nekim občutkom krivde v očeh, pove, da je to pač avtobus, ki pelje samo do Parlamenta in da ne ustavlja na vmesnih postajah. Ok, ampak ona se je zmotila, vsak se lahko zmoti. Še enkrat je lepo prosila, če ustavi. Prošnja je ostala neuslišana, še več, ena "gospa", ki dela v našem nadstropju in nam ureja kopirnico in skrbi za to, da je kava sveža (še to je ne uspeva najbolje!), je začela vzdihovat in na glas komentirat, da ravno zaradi takih ljudi, ne bi smeli nikoli odpirati zadnjih vrat, saj tako ne moremo zagotoviti, da bodo na tem avtobusu samo evrokrati. Sploh nisem mogla verjet, kaj slišim. Še v tem trenutku, ko se zlivam, sem čisto razkajfana. Toliko o raznolikosti in združevanju. Klicaj!

"Mislim, da ti bo res treba kupit klavir, ...

... da ne boš kot ena babica tukile štrikala," je včeraj rekel Aleš, ko sem že drugi večer zaporedoma sedela na kavču in štrikala kapo. Še malo, pa mi bo grela ušeska v tej mrzli deželi belgijski. :-)
Ja, ročna telovadba s petimi, super kulskimi lesenimi iglami je samo eden izmed mojih zabavnih načrtov, ki se jih odlagala za sladki prosti čas po črnem petku, 31. oktobru, ko smo spet pisali ta zaklet prevajalski test.
Kakorkoli že, zdaj imam ljubi čas, ki ga posvečam branju Miss Pettigrew Lives for a Day in gledanju druge sezone zame najboljše BBC-jeve nadaljevanke The Tudors (hvala sodelavcem za odlično izbrani rosjtnodnevni darili) ter "trikotiranju" kot se v slovenski francoščini reče umetnosti štrikanja. Malce bolj zahteven načrt iz počrnopetkovskega seznama pa je še vedno pred pragom, čaka, da se ga lotim. Ni tako preprosto ne morem kar tako odšibat iz službe ob pol šestih in moj novi rekvizit kupit trgovini na Merodu za par evrčkov, kot sem to nardila z volno, niti ga nisem dobila za rojstni dan. Sem pa dobila pomožno literaturo (hvala Urša in Helena za rojstnodnevno darilo), ki mi bo, upam, pomagala pri izvajanju načrta. Rumeno črno knjigo z naslovom "Le piano pour les nuls". No, a vam je že potegnilo, o čem govorim? Itak...klavir si bom kupila. Električnega, Yamahino Clavinovo ali pa Rolanda. Izbira je še vedno predmet razprave in analize lastnosti, kakovosti, cene in tako dalje in tako naprej. Eno trgovino sva že našla, zelo ugodna, zdaj moreva preverit samo še eno drugo v Bruslju in potem preštudirat, izmerit prostor, kamor ga misliva postavit in hop v našo krasno, veliko Toyoto in po moj prvi glasbeni inštrument v življenju. Komaj čakam, ampak najprej morem dokončat črno sivo kapico.

Hepi brzdej tu mi

Jep. Celih 32 imam danes. Hm, zanimivo, da sem uporabila besedo celih, ker mo gleženj to ravno ni. :-) No, saj ni panike, je pa malo zvit, tako da počivam doma in sprejemam klice in sporočila in maile in obiske...moji Urša in Helena sta me presenetili in zapeli, prinesli eno berglo in dva kosa tortice. Evo še dokazov...
Aja, pa še informacija o uni mavrici na moji glavi...darilo od enega, edinega in edinstvenega, mojga chou-chou-ja. :-) Hvala, bejbi!!!!

Mobilni...s kolesom

Po evropskih cestah se po nekaterih podatkih prevaža 220 milijonov avtomobilov, njihovo število pa vztrajno narašča. Zadnjič sem v Mladini prebrala, da je Slovenija 9. na svetu po številu avtomobilov na tisoč prebivalcev. Prva je Portugalska, tudi blazno presenečenje, potem itak sledijo giganti kot so ZDA in Japonska, pa Nemčija in Avtralija in ja, no, Slovenija je na devetem mestu. Ne spomnim se čisto natančno številke, se mi pa zdi, da se vrti tam okoli 60. Svašta! V okviru tedna mobilnosti, ki traja od 16. do 22. septembra, se evropske države na tak ali drugačen način borijo za zmanjšanje ogljikovih emisij v zraku in s tem za čistejši zrak, ki ga dihamo. Kakor bi rekel moj Aleš, medtem ko bi z rokami mahal pred mojim nosom..."zrak je od vseh, zrak je od vseh...". :-) Ja, no, zrak je od vseh in treba se je tega zavedat.
In res je, da se ful pozna, če že za en dan vgasnemo mašine in zakurblamo bicikle. V nedeljo zjutraj, ko je bil v Bruslju dan brez avtomobilov od 9h do 19h, so me zbudili ptički. Najbrž so čivkali, ker jih je zeblo, ne ker bi se veselili svežega zraka, ampak vseeno. Učinek je bil isti. Zrak se mi je zdel neprimerljivo redkejši in bolj svež, čist, ni ga bilo treba rezat z nožem. Ko sva z Alešem gonila navkreber iz centra, na poti do Sabinine nove bajte, mi ni hotelo raznesti pljuč (kar se mi zgodi vsak dan, ko se peljem s kolesom iz službe, žal celi čas v breg)! Ogromna razlika. Ampak, poglej to osveščenost na eni strani in hipokracijo na drugi. Cel dan skoraj da ni bilo avtomobilov, res! Sem si rekla, svaka vam čast, Belgijci. Ampak, ko je odbila sedma ura...kot bi spustil čebele ali pa mravlje...spet polne ceste mašin. Ah ja...

Vse je enkrat prvič

Ja no, prejšnji četrtek krasno odgovarja mojemu naslovu. Že na vse zgodaj se je začelo...no ja, okol pol desetih, ko sem prišla v službo, me je Nastja poklicala in vprašala, če imam kaj časa za intervju za BBC...ahahahaha, bolj verjetno za Novi tednik. Celjski regionlani časopis, lepo prosim.
Tako sem prvič v življenju imela tak prisrčen in zelo sproščen pogovor z novinarko, ki upam, da bo lepo ubesedila moje nebuloze iz nebroj dialektizmov, precej manj anglicizmov in podobnega.

Nadaljevalo se je z odbojko na pesku zvečer ob pol osmih. Ja, v Bruslju, zunaj, na dejanskem pesku...kot bi presejali pesek iz plaže. Še zdaj ne morem verjet, da je bila cela beach volley scena tako avtentična, sredi betonske džungle naše evropske prestolnice.

Končalo pa z daleč najbolj simpatičnim kelnarjem, katerega barček smo našli po naši rekreaciji "a la plage". Ne samo, da nam je nosil porcije oreščkov, grickalic in podobnega, na koncu nam je častil še pijačo. Mogoče se bo zdelo to komu nekaj čisto vsakdanjega, nam pa ni bilo nič jasno. Še nikoli se ni nobeni izmed nas zgodilo, da bi nam kelnar častil pijačo. Da bi še večkrat prišle...je rekel...pridemo! Najprej na beach volley potem pa na Leffe-ta.

Evo me...

Back to life, back to reality...kul komad...in kar je najboljš, realnost, v katero sem se vrnila iz tritedenske časovne luknje, sploh ni tako slaba, kot sem se bala v nedeljo, ko sem bila čist izmozgana od vsega hudega. :-) No, ja, ni blo nič hudega, samo napornega za moje potridesetletne kosti in mozak. Ta žur, pa un žur, pa še tatretji žur, vmes pa potovanja od skoraj Litije do Čateža in vse naokoli po lepi naši - Slo, da ne bo pomote. :-)

Super lepo vreme, sonce in jasno nebo so naju pričakali, pristanek v službi sicer ni bil čisto pernat, ampak nikakor se (še) ne smem in ne morem pritoževat. Sploh ne zato, ker so ble počitnice doma res fantastične! Že dolg časa se nisem mela tako fajn, uživala v družbi svojih dobrih starih pr'jatelc (babe, sej niste stare, to se sam tako reče :-)), pa z ostalimi nosečimi in nenosečimi prjatli in prjatelcami. Da sploh ne omenjam mojih najljubših duhov iz rožnodolinske enke, s katerimi smo se našli boljš, kot če bi se zmenili! Doma na Štajerskem je blo the best, mal smo kolesarli, mal smo uživali v jedači in pijači, potem smo se šli mičkeno namočit v morsko vodo in spali v Markovi 12 meterski pr'kol'ci, pa tud v Mesečev zaliv smo šle, kjer pa nismo spale, razen mogoče v gostilni, ko smo čakale, da vzide sonce. :-)

Skratka, nepozabni trije tedni so se zaključli z Aleševo, Sajetovo in Markotovo tradicionalno žurko Meloningom, kjer sem dejansko, prvič v štirih letih jedla...ne boste verjeli...melone! :-) Fantje so spet pripravili koncert...kakšen RBD, A štekate papki so za obnoret cel svet. Vam povem, da je kitarist najbolj seksi moški na svetu, že tako ali tako, ko pa prime za ta črno električno kitaro, pa samo omedlevam....swoon....

Evo, pa še neki fotkic od tu in tam in vsepovsod.