Pomladanska utrujenost vs. pomladanska nespečnost

Petki po Strabourgih so vedno lenobni, malce zaspani in počasni, predvsem pa uživaški. Pozno vstajanje, "a sit down" zajtrk, sveže stisnjen pomarančni sok, slastna dišeča kavica iz Baleatti kafetiere, Mladina...skratka, kraljevsko. Danes pa...sem takooooo utrujena in tako zaspana, da se komaj vlečem po stanovanju, Mladina mi še na kraj pameti ne pride, pomaranče sem si sicer stisnila, ampak samo zato, ker upam, da me vitamini spravijo pokonci. S kavo je ista štorija. Ampak nič ne pomaga. Aleš me je prosil, če lahko plačam račun za internet, pa sem prižgala računalnik in valda skočila mal na bloge in Mantsin komentar je inspiriral tale zapis. Pravi, da jo vsako leto obišče pomladanska nespečnost in da se ji letos nekako mudi in jo muči že way pred koledarskim začetkom pomladi. Hm, I wish. Jaz pa že več kot dva tedna trpim za spečnostjo. Če obstaja fenomen s takim imenom, če pa ne, ga pa uvajam jaz. Sploh se ne morem naspat. Res, da sem bila bolna, ampak tako pa spet ne, da bi mogla vsak dan spat po 12 ur! To ni normalno za človeka pri 30tih, ups 31tih. :-) Čez teden sem dobesedbno padla v posteljo ob pol enajstih, brez najmanjše šanse, da bi končno dokončala svoj ruski projekt Zločin in kazen. Včasih še luči nisem mogla ugasnit. Prisežem! Spala sem do pol osmih in se zbudila...sveža in naspana???...hm, guess again. Povožena kot žaba na cesti. (Se oproščam žabicam za tako kruto primerjavo!) Včeraj ista zgodba. Zaspala ob pol dvanastih in se danes zbudila ob desetih, kot da sploh še spat nisem šla! Znorela bom. Nobene energije ne morem skupi spravit, nič se mi ne da. Iskreno upam, da je to pomladanska utrujenost, čeprav zunaj vlada koledarska zima. Manca, daj mi recept za nespečnost, če ne bom vsako pomlad na pol prespala!

Špricanje službe

Letošnji novoletni prazniki so naredili svoje in evo nas, žrtve novoletnega virusnega pokola. Aleš je doma od torka, jaz sem se mu pa pridružila včeraj. Z vsemi štrimi (borovničkami, vodko, ginom in kuhancem) sva se borila vse do in se malce po novem letu, pol pa ni bilo več pomoči. Jaz sem še nekako optimistično šla v torek pogledat v službo, pa sem si kuj premislila. Še dober, da imamo tak režim, da lahko ostaneš doma največ tri dni brez zdravniškega opravičila, če se bolniška ne veže na vikend ali praznike. Tako da jutr morem it, če ne bom mogla it k dohtarju, kar pa ni najbolj preprosto tukajle v deželi birokracije. Sploh pa še nisem našla dobrega dohtarja, tako da...jutr ziher grem v službo...kjer so itak tudi vsi neki bolni ali jih pa ni tam.
No, ko sem ravno omenjala novo leto, evo nekaj fotk, ki nam jih je uspelo posnet.

Pa srečn'ga in predvsem zdrav'ga!

Grand finale

Česa? Letošnjega leta? Nope. Ko smo se v petek, po vseh mukah in težavah in zastojih na cesti, pripeljali iz letališča, je moj uč ujel plakat za koncert Magnifica. Oba z Alešem sva se v trenutku strinjala, da tega Grand finala pa res ne smeva zamudit in glej ga vraga, zvezde so nama bile naklonjene, tudi Gregorju in Manci mimogrede, tako da se gremo čez kako zelo slabo uro grebst za sedeže po izbiri na zahodno tribuno Tivolske dvorane. Me res zanima, kako bo. Magnifica sem imela že od nekdaj v ušesu, amapk na koncertu pa še nisem imela priložnosti biti. Tako da...let the countdown begin...

Pomanjkanje časa za ažurnost

Ker se bliža konec leta, imamo v službi kakor po dobri stari navadi norijo, kar posledično pomeni kronično pomanjakanje časa, da bi med službo naredila kaj pametnega zase. Sploh. Doma je moj študent zasedel računalnik...prva devetka je že padla, tako da, GO Aleš, GO!! Aja, no, da se vrnem k rdeči niti, ki je ažurnost mojih zapisov, ki to seveda ni, kakor vam je že jasno, če pa še ni, pa bo kmalu.
Čas je sicer prehitel ta dogodek, ampak mislim, da si vseeno in absolutno zasluži par pridevnikov. Ampak, pridevnikov ni brez samostalnikov...torej...rojstni dan...darila...masaža na domu..."nakolenčniki" za odbojko, kakor jim jaz pravim...CD in s cedejem povezane karte za koncert Amy Winehouse. Pošteno bom priznala, da nisem imela pojma, kdo je ta črnolasa bejba, ampak ko sem poslušala njen drugi CD - Rehab, sem se čisto navdušila nad njo. Skoz jo poslušam, ampak res, neprestano. V službi imam CD, na poti tja in domov pa na iPodu, doma na netu...
No, ampak, da se vrnem na 30. novembra, ko je imela v Bruslju v Ancienne Belgique enega izmed svojih koncertov. Dan pred tem sem si ukradala malo časa, da sem si prebrala nekaj o tem angleškem, 24-letnem fenomenu, ki je dobila že nešteto glasbenih nagrad in se "naučila", da je bejba res hudo odvisna od alkohola in drog in bog vedi česa še. Baje, da je na nekatere koncerte sploh ni bilo. As simple as that. Ampak mi smo imeli srečo, prišla je, z enourno zamudo sicer, ampak, ko se je pojavila na odru...prvi šok...drobcena, suhljata črnolaska, ki se je komaj, dobesedno privlekla na oder, majala se je, kot da bi hodila po brvi, zadeta kot šimija. Majke mi, jaz še v življenju nisem videla koga tako pribitega kakor je bila ona. Prisežem. Brisala se je pod nosom, spila najprej dva deci rdeče pijače, za katero dvomim, da je bil brusnični sok, vmes se je opotekala pred mikrofonom, ki ga je hvala bogu imela pred sabo, da se je lahko naslonila nanj, če ne bi se razletela kolikor je dolga in široka. Publike sploh ni pogledala, kajti tla so bila pač bolj zanimiva...ali pa je mogoče imela na njih napisano besedilo...ali pa tudi ne, ker je pol komadov odpela, kakor je rekel Julien, poznavalec njenih besedil, napol in spustila tudi po dve kitici. Skratka, prvi šok se je spremenil v smeh in pričakovanje, kako za vraga ji bo ratalo speljat koncert. Potem pa je sledil drugi šok - ta patetična pojava v roza mini opravci s korzetom, v katerega si je neprestano tlačila za svojo miniaturno postavo ogromne joške, pri čemer se je še vedno opotekala skupaj z mikrofonom, je odprla usta in po fantastično akustično dovršeni dvorani se je razlegel tako...no, zdaj pa sledijo pridevniki...omamen, fenomenalen, senzacionalem, fantastičen, dominanten, v nebo vpijoč glas, ob katerem sem dobila kurjo polt. Nisem mogla verjet, kaj vidim in kaj slišim. Škoda, da je bila res tako neverjetno zadeta in se nas večina ni mogla osredotočit na njen glas in komade, ampak smo vsi samo čakali, kaj bo spet všpičila...ali bo zmogla zaigrat kitaro...NOT...ali jo bo zmogla sama odlozit...NOT...ali bo šla iz odra, prosila backvokalista naj predstavi bend in šla bruhat...YAP...
Skratka, če bi bila pri sebi, bi lahko naredila takšno fenomenalno vzdušje, tako nepozaben koncert, kot bi si ga lahko samo želel. In jaz bi lahko rekla, da je to daleč najboljši koncert, na katerem sem bila...ever. Tako pa to zaenkrat ostaja lanski Robbijev. Me je pa vseeno navdušila s svojo muziko, posnela sem si tudi njen prvi CD, s stilom, pa tudi s pojavo, kaj hočem. V bistvu celo tako, da sem se namaškirala vanjo za naš babji žur. I was good. :-)
Upam, da se bo skulirala, nehala zadevat, ker mislim, da ima neverjeten potencial, takšnega, ki ga že dooooooolgo ni bilo na področju ženskega vokala. Go to rehab, Amy!

November@home

Imela sva plan, da greva za novemberske počitnice, s katerimi koledar letos res ni skoparil, v Francijo z Davidom in Ajdo, malo poplezovat. Žal sem nama je podrl, ker Aleš ni dobil dopusta, ampak all in all je bila tudi različica "november@home" zelo dobrodošla. Spanje v pozna, včasih bolj drugič manj sončna jutra, sva prekinila v petek zjutraj, ko sva se še kar zgodaj podala na enodnevni izlet v pregovorno čudovit, nepozaben, pravljičen, vendar še vedno dovolj resničen Ghent, glavno mesto Vzhodne Flandrije. Mesto je bilo v Srednjem veku drug največje evropsko mesto, takoj za Parizom, in izredno bogato. Danes pa je Ghent poznam kot pristaniško in univerzitetno mesto, dom številnih študentov iz vsepovsod, ki je je le kakšno zelo slabo urico vožnje z vlakom oddaljen od Bruslja...odvisno, kateri vlak vzameš. :-)
Skratka, šla sva si pogledat ta turistični biser Belgije, ampak žal nama vreme ni bilo ravno namenjeno, saj se je nekdo odločil, da bo nad mesto poslal sivino in neprestano pršenje, tako da moram priznat, da me mesto ni navdušilo tako kot bi me moralo, I guess. Vem, da ni fer, ampak tako je. Edino kar lahko naredim je, da mu dam še eno priložnost in sicer na en lep, krasen, sončen in jasen dan...
No, zaenkrat pa lahko ponudim bolj kot ne temačno in srednjeveško podobo Ghenta s pinch of us. Voila...

Octogenarian...

...ali po slovensko osemdesetletnik oz. osemdesetletnica. Naša mama Albina je namreč pred skoraj dvema tednoma praznovala svojih osemdeset pomladi! In to ne praznovala doma, v krogu najožje družine, ob tortici in čaju, temveč v naši vaški gostilni, ki je na dotično soboto prebavljala kar šestedeset ljudi. Nabralo se nas je iz vseh vetrov, vseh starosti in velikosti, in vsi, prav vsi brez izjeme smo bili odlične volje, pripravljeni na žur, ki smo ga tudi pošteno izvedli, skupaj z mamo in atom, ki bo svoj "oktogenerski" dan praznoval čez malo manj kot kako leto.

Naše druženje se je začelo okoli šestih in se končalo, morda ne boste verjeli, ampak ob nekaj čez tretjo uro zjutraj. Tisti, ki smo prišli prvi, smo pa naši stari navadi odlšli zadnji. Kakšni Štajerci bi pa bili, če bi se zadeva drugače odvila, a ne? :-)

Res sem vesela, da so se doma odločili v prid praznovanja in ne samo to, temveč tudi v prid širše zasedbe, kakor je bila na začetku planirana. Tako sem imela priložnost videt ne samo moje najdražje domače, ampak tudi nebroj drugih ljudi, sosedov, družinskih prijateljev in še koga, ki so mi, zaradi tega, ker pač živim malce dlje od doma kakor ponavadi, ušli iz vidnega polja. :-)

No, tukaj pa še nekaj slikic za dokaz in posladek. Vse najboljše mama, še enkrat, na mnoga, vesela, živahna in plesno razpoložena leta.

Burma