Špricanje službe

Letošnji novoletni prazniki so naredili svoje in evo nas, žrtve novoletnega virusnega pokola. Aleš je doma od torka, jaz sem se mu pa pridružila včeraj. Z vsemi štrimi (borovničkami, vodko, ginom in kuhancem) sva se borila vse do in se malce po novem letu, pol pa ni bilo več pomoči. Jaz sem še nekako optimistično šla v torek pogledat v službo, pa sem si kuj premislila. Še dober, da imamo tak režim, da lahko ostaneš doma največ tri dni brez zdravniškega opravičila, če se bolniška ne veže na vikend ali praznike. Tako da jutr morem it, če ne bom mogla it k dohtarju, kar pa ni najbolj preprosto tukajle v deželi birokracije. Sploh pa še nisem našla dobrega dohtarja, tako da...jutr ziher grem v službo...kjer so itak tudi vsi neki bolni ali jih pa ni tam.
No, ko sem ravno omenjala novo leto, evo nekaj fotk, ki nam jih je uspelo posnet.

Pa srečn'ga in predvsem zdrav'ga!

Grand finale

Česa? Letošnjega leta? Nope. Ko smo se v petek, po vseh mukah in težavah in zastojih na cesti, pripeljali iz letališča, je moj uč ujel plakat za koncert Magnifica. Oba z Alešem sva se v trenutku strinjala, da tega Grand finala pa res ne smeva zamudit in glej ga vraga, zvezde so nama bile naklonjene, tudi Gregorju in Manci mimogrede, tako da se gremo čez kako zelo slabo uro grebst za sedeže po izbiri na zahodno tribuno Tivolske dvorane. Me res zanima, kako bo. Magnifica sem imela že od nekdaj v ušesu, amapk na koncertu pa še nisem imela priložnosti biti. Tako da...let the countdown begin...

Pomanjkanje časa za ažurnost

Ker se bliža konec leta, imamo v službi kakor po dobri stari navadi norijo, kar posledično pomeni kronično pomanjakanje časa, da bi med službo naredila kaj pametnega zase. Sploh. Doma je moj študent zasedel računalnik...prva devetka je že padla, tako da, GO Aleš, GO!! Aja, no, da se vrnem k rdeči niti, ki je ažurnost mojih zapisov, ki to seveda ni, kakor vam je že jasno, če pa še ni, pa bo kmalu.
Čas je sicer prehitel ta dogodek, ampak mislim, da si vseeno in absolutno zasluži par pridevnikov. Ampak, pridevnikov ni brez samostalnikov...torej...rojstni dan...darila...masaža na domu..."nakolenčniki" za odbojko, kakor jim jaz pravim...CD in s cedejem povezane karte za koncert Amy Winehouse. Pošteno bom priznala, da nisem imela pojma, kdo je ta črnolasa bejba, ampak ko sem poslušala njen drugi CD - Rehab, sem se čisto navdušila nad njo. Skoz jo poslušam, ampak res, neprestano. V službi imam CD, na poti tja in domov pa na iPodu, doma na netu...
No, ampak, da se vrnem na 30. novembra, ko je imela v Bruslju v Ancienne Belgique enega izmed svojih koncertov. Dan pred tem sem si ukradala malo časa, da sem si prebrala nekaj o tem angleškem, 24-letnem fenomenu, ki je dobila že nešteto glasbenih nagrad in se "naučila", da je bejba res hudo odvisna od alkohola in drog in bog vedi česa še. Baje, da je na nekatere koncerte sploh ni bilo. As simple as that. Ampak mi smo imeli srečo, prišla je, z enourno zamudo sicer, ampak, ko se je pojavila na odru...prvi šok...drobcena, suhljata črnolaska, ki se je komaj, dobesedno privlekla na oder, majala se je, kot da bi hodila po brvi, zadeta kot šimija. Majke mi, jaz še v življenju nisem videla koga tako pribitega kakor je bila ona. Prisežem. Brisala se je pod nosom, spila najprej dva deci rdeče pijače, za katero dvomim, da je bil brusnični sok, vmes se je opotekala pred mikrofonom, ki ga je hvala bogu imela pred sabo, da se je lahko naslonila nanj, če ne bi se razletela kolikor je dolga in široka. Publike sploh ni pogledala, kajti tla so bila pač bolj zanimiva...ali pa je mogoče imela na njih napisano besedilo...ali pa tudi ne, ker je pol komadov odpela, kakor je rekel Julien, poznavalec njenih besedil, napol in spustila tudi po dve kitici. Skratka, prvi šok se je spremenil v smeh in pričakovanje, kako za vraga ji bo ratalo speljat koncert. Potem pa je sledil drugi šok - ta patetična pojava v roza mini opravci s korzetom, v katerega si je neprestano tlačila za svojo miniaturno postavo ogromne joške, pri čemer se je še vedno opotekala skupaj z mikrofonom, je odprla usta in po fantastično akustično dovršeni dvorani se je razlegel tako...no, zdaj pa sledijo pridevniki...omamen, fenomenalen, senzacionalem, fantastičen, dominanten, v nebo vpijoč glas, ob katerem sem dobila kurjo polt. Nisem mogla verjet, kaj vidim in kaj slišim. Škoda, da je bila res tako neverjetno zadeta in se nas večina ni mogla osredotočit na njen glas in komade, ampak smo vsi samo čakali, kaj bo spet všpičila...ali bo zmogla zaigrat kitaro...NOT...ali jo bo zmogla sama odlozit...NOT...ali bo šla iz odra, prosila backvokalista naj predstavi bend in šla bruhat...YAP...
Skratka, če bi bila pri sebi, bi lahko naredila takšno fenomenalno vzdušje, tako nepozaben koncert, kot bi si ga lahko samo želel. In jaz bi lahko rekla, da je to daleč najboljši koncert, na katerem sem bila...ever. Tako pa to zaenkrat ostaja lanski Robbijev. Me je pa vseeno navdušila s svojo muziko, posnela sem si tudi njen prvi CD, s stilom, pa tudi s pojavo, kaj hočem. V bistvu celo tako, da sem se namaškirala vanjo za naš babji žur. I was good. :-)
Upam, da se bo skulirala, nehala zadevat, ker mislim, da ima neverjeten potencial, takšnega, ki ga že dooooooolgo ni bilo na področju ženskega vokala. Go to rehab, Amy!

November@home

Imela sva plan, da greva za novemberske počitnice, s katerimi koledar letos res ni skoparil, v Francijo z Davidom in Ajdo, malo poplezovat. Žal sem nama je podrl, ker Aleš ni dobil dopusta, ampak all in all je bila tudi različica "november@home" zelo dobrodošla. Spanje v pozna, včasih bolj drugič manj sončna jutra, sva prekinila v petek zjutraj, ko sva se še kar zgodaj podala na enodnevni izlet v pregovorno čudovit, nepozaben, pravljičen, vendar še vedno dovolj resničen Ghent, glavno mesto Vzhodne Flandrije. Mesto je bilo v Srednjem veku drug največje evropsko mesto, takoj za Parizom, in izredno bogato. Danes pa je Ghent poznam kot pristaniško in univerzitetno mesto, dom številnih študentov iz vsepovsod, ki je je le kakšno zelo slabo urico vožnje z vlakom oddaljen od Bruslja...odvisno, kateri vlak vzameš. :-)
Skratka, šla sva si pogledat ta turistični biser Belgije, ampak žal nama vreme ni bilo ravno namenjeno, saj se je nekdo odločil, da bo nad mesto poslal sivino in neprestano pršenje, tako da moram priznat, da me mesto ni navdušilo tako kot bi me moralo, I guess. Vem, da ni fer, ampak tako je. Edino kar lahko naredim je, da mu dam še eno priložnost in sicer na en lep, krasen, sončen in jasen dan...
No, zaenkrat pa lahko ponudim bolj kot ne temačno in srednjeveško podobo Ghenta s pinch of us. Voila...

Octogenarian...

...ali po slovensko osemdesetletnik oz. osemdesetletnica. Naša mama Albina je namreč pred skoraj dvema tednoma praznovala svojih osemdeset pomladi! In to ne praznovala doma, v krogu najožje družine, ob tortici in čaju, temveč v naši vaški gostilni, ki je na dotično soboto prebavljala kar šestedeset ljudi. Nabralo se nas je iz vseh vetrov, vseh starosti in velikosti, in vsi, prav vsi brez izjeme smo bili odlične volje, pripravljeni na žur, ki smo ga tudi pošteno izvedli, skupaj z mamo in atom, ki bo svoj "oktogenerski" dan praznoval čez malo manj kot kako leto.

Naše druženje se je začelo okoli šestih in se končalo, morda ne boste verjeli, ampak ob nekaj čez tretjo uro zjutraj. Tisti, ki smo prišli prvi, smo pa naši stari navadi odlšli zadnji. Kakšni Štajerci bi pa bili, če bi se zadeva drugače odvila, a ne? :-)

Res sem vesela, da so se doma odločili v prid praznovanja in ne samo to, temveč tudi v prid širše zasedbe, kakor je bila na začetku planirana. Tako sem imela priložnost videt ne samo moje najdražje domače, ampak tudi nebroj drugih ljudi, sosedov, družinskih prijateljev in še koga, ki so mi, zaradi tega, ker pač živim malce dlje od doma kakor ponavadi, ušli iz vidnega polja. :-)

No, tukaj pa še nekaj slikic za dokaz in posladek. Vse najboljše mama, še enkrat, na mnoga, vesela, živahna in plesno razpoložena leta.

Burma

Što se mora nije težko

Poletje je čas zatišja. Naša edina demokratično izvoljena izmed Evrospkih institucij se je razkropila po svetu. Skupaj pride šele konec avgusta, ko se bo seveda in brez dvoma ponovno začela norija, saj se konec leta bliža s svetlobno hitrostjo in treba je sprejet čimveč direktiv, uredb, odločb, sklepov, resolucij... in tako rešiti Evropo in svet...
Skratka, zadnja dva tedna se čisto nič ne dogaja, pisarne so prazne, hrana v menzi je katostrofalna, v službo tisti, ki smo si počitnice zaradi takšnih in drugačnih razlogov premaknili na drugo polovico avgusta, prihajamo kasneje...tam okol pol desetih, in odhajamo prej...tam okol pol petih. Včasih pa kak petek sploh ne pridemo, ker sva itak dve tajnici, dela pa niti za četrt nesposobne tajnice, ki je z levo nogo vstala, ni. Enkrat ena ostane doma, si naredi podaljšan vikend, drugič pa druga. Greh, vem, ampak rada takole grešim. Čeprav mi je na trenutke dolgčas, si vedno najdem kaj za prebrat...in po mal pomislit na to temo...kot recimo danes...

...na RTV sem prebrala, da v Slo že velja nekadilski zakon (čisto sem pozabila, da smo že avgusta...po vremenu se ziher ne morem orientirat!) in da inšpektorji niso zaznali večjih kršitev in da vse poteka normalno. Morem priznat, da nisem presenečena, glede na to, da smo Slovenci vedno taki, veliko lajamo in malo grizemo. Če se samo spomnim večine, seveda ne vseh, komentarjev na RTV ali pa Delu...kako primitivno se se oglašali, bentili, lomastili in grozili, da kaj takega v Sloveniji pač ne bo mogoče izvest. Še mentalni preskok bi bil težek, kaj šele konkretno nehat kadit vsepovsod, kjer se ti je zaluštalo. Hm, navsezadnje pa le ni bilo tako težko. Nihče več se ne petelini, vsi lepo upoštevajo zakon in kadijo samo še na terasah. Čemu potem vso to bezpomensko, širokoustniško upiranje? Samo da se govori, I guess.
V Bruslju je tako že od prvega janurja tega leta, se mi zdi. Sicer imajo še neko klavzulo, ki pravi, da se v gostilnah, katerih zalužek od hrane ne presega 30% celotnega zalužka, lahko kadi. Take so predvsem pivnice in Irish pubi, ampak se mi zdi, da se z novim letom tudi tem obeta popolna prepoved. Jaz morem priznat, čeprav si tu in tam kakšen čikec prižgem, da absolutno podpiram ta zakon. Lepo lahko greš v restvracijo, normalno poješ večerjo, spiješ kak kozaček vina, rečeš kakšno pametno, valda, in prideš domov ves dišeč po zrezkih, testeninah in vegetarjanskem voku. Kar pa je svekakor boljše kot prit domov ves prekajen kot losos. A ni res? No, kakorkoli že, što se mora nije težko, ali kako že pravijo. Očitno tudi za Slovence ali pa predvsem za nas.