Što se mora nije težko

Poletje je čas zatišja. Naša edina demokratično izvoljena izmed Evrospkih institucij se je razkropila po svetu. Skupaj pride šele konec avgusta, ko se bo seveda in brez dvoma ponovno začela norija, saj se konec leta bliža s svetlobno hitrostjo in treba je sprejet čimveč direktiv, uredb, odločb, sklepov, resolucij... in tako rešiti Evropo in svet...
Skratka, zadnja dva tedna se čisto nič ne dogaja, pisarne so prazne, hrana v menzi je katostrofalna, v službo tisti, ki smo si počitnice zaradi takšnih in drugačnih razlogov premaknili na drugo polovico avgusta, prihajamo kasneje...tam okol pol desetih, in odhajamo prej...tam okol pol petih. Včasih pa kak petek sploh ne pridemo, ker sva itak dve tajnici, dela pa niti za četrt nesposobne tajnice, ki je z levo nogo vstala, ni. Enkrat ena ostane doma, si naredi podaljšan vikend, drugič pa druga. Greh, vem, ampak rada takole grešim. Čeprav mi je na trenutke dolgčas, si vedno najdem kaj za prebrat...in po mal pomislit na to temo...kot recimo danes...

...na RTV sem prebrala, da v Slo že velja nekadilski zakon (čisto sem pozabila, da smo že avgusta...po vremenu se ziher ne morem orientirat!) in da inšpektorji niso zaznali večjih kršitev in da vse poteka normalno. Morem priznat, da nisem presenečena, glede na to, da smo Slovenci vedno taki, veliko lajamo in malo grizemo. Če se samo spomnim večine, seveda ne vseh, komentarjev na RTV ali pa Delu...kako primitivno se se oglašali, bentili, lomastili in grozili, da kaj takega v Sloveniji pač ne bo mogoče izvest. Še mentalni preskok bi bil težek, kaj šele konkretno nehat kadit vsepovsod, kjer se ti je zaluštalo. Hm, navsezadnje pa le ni bilo tako težko. Nihče več se ne petelini, vsi lepo upoštevajo zakon in kadijo samo še na terasah. Čemu potem vso to bezpomensko, širokoustniško upiranje? Samo da se govori, I guess.
V Bruslju je tako že od prvega janurja tega leta, se mi zdi. Sicer imajo še neko klavzulo, ki pravi, da se v gostilnah, katerih zalužek od hrane ne presega 30% celotnega zalužka, lahko kadi. Take so predvsem pivnice in Irish pubi, ampak se mi zdi, da se z novim letom tudi tem obeta popolna prepoved. Jaz morem priznat, čeprav si tu in tam kakšen čikec prižgem, da absolutno podpiram ta zakon. Lepo lahko greš v restvracijo, normalno poješ večerjo, spiješ kak kozaček vina, rečeš kakšno pametno, valda, in prideš domov ves dišeč po zrezkih, testeninah in vegetarjanskem voku. Kar pa je svekakor boljše kot prit domov ves prekajen kot losos. A ni res? No, kakorkoli že, što se mora nije težko, ali kako že pravijo. Očitno tudi za Slovence ali pa predvsem za nas.

Vrnitev v prihodnost

Končnooo!! V soboto sva po skoraj dveh letih življenja v temi, brez BBC-ja, Arte-ja, TV4, TV5, TV Brussel, MTV-ja in še nebroj drugih kanalov, ki ti vsakodnevno širijo obzorja, končno storila odločilni korak in kupila televizijo! Sicer tej živini, ki zdaj ponosno stoji v naši dnevni sobi in cele dneve med naju trosi novice v vsaj 7 evropskih jezikih, od katerih nama prideta prav dva...v najboljšem primeru trije, skoraj ne morem reči več televizija, saj presneto resno presega dimenzije normalnega TV-ja, ki sem ga imela doma. Good old Gorenje, premera se mi zdi...51 cm, ki še zmeraj dela, mimo grede. Skratka, "žval" je gigantska, ampak krasna. I love it. We love ti! Aleš je moški pri naši hiši, kar se bo po moje vsem zdelo najbolj logično na svetu, a ne? :-) Skratka, on je najprej predlagal, da kupiva vsaj 94 cm ekran. Mene je seveda takoj na rit vrglo, češ, halo, pa sej ne rabiva kina doma. Hm, ampak kako hitro sem si pa premislila! In bila v končni fazi nakupa celo jaz tista, ki sem vztrajala na 102 centimertskem - "a regular cinema" imamo zdaj doma in za nič več drugega časa, kakor za filme velikega formata. Hihi. Krstila sva jo takoj včeraj po prihodu iz nakupovalnega centra, kjer sva prebila 4 debele, utrujajoče ure, skakajoč iz ene štacune v drugo, primerjujoč specifikacije, dimenzije, cene, skratka vse, kar se je dalo primerjati. Lord of the rings - The fellowship of the ring - odlično se je izkazal, naš velikanski, sveži, "najboljšejši tv", kar sem jih kdajkoli imela.

Szia

Vedno bolj so mi pri srcu vikend skoki po evropskih mestih, mestecih, krajih, vasicah.... Odkar sem v Bruslju (hm, to bo kmalu naneslo 2 leti!), jih je bilo že kar nekaj. Če se spomnem samo nekaterih...z Alesem v dveh prikupnih mestecih francoske Champagne, Troyes in Reimsu...z Uršo, Sabino, Nastjo ter malo Lanico v Luxembourgu pri naši skorajšnji mamici Maji in očkotu Urošu ter že uspešni mamici Lili in njeni sladki mali Brini...sončen, sproščujoč in v hudih, ogromnih toplicah plavajoč vikend paket v Budimpešti pri Uršini prijateljici Kati Madžarki...ki se je začel nedavno nazaj, pred natanko 5 dnevi in sedemnajstimi urami, ko sva se z Uršo vkrcale na letalo SN Brussels za Budimpešto. Hura! Sicer potovanje z letalom ne bi bilo isto, če ne bi imeli vsaj pol ure zamude. No, iz našega "gata" so potem, ko so nas prestavili na B1, odleteli v Tel Aviv. Še dobro, da sva opazile, ker bi zamudile res krasen vikend. Nad Budimpešto samo, morem priznat, sem bila kar malce razočarana. Seveda se zavedam, da je logično, da trpi zaradi posledic zgodovine, ampak vseeno. Pešta me je na trenutke spomnila na široke ulice Bangkoka, pa ne zaradi hektičnega prometa ali pa gneče in onesnaženosti, temveč zaradi na pol dokončanih ali pa napol razpadajočih stavb (saj ne vem natančno), ki izgledajo, kakor da nikogar več ne briga, kaj se je oz. kaj se bo zgodilo z njimi. Starih, zarjavelih busov in tramov, pa ogromnih billboard plakatov, ki delajo reklame za sve i svašta.

No, za razliko od Pešte, je Buda precej lepša, čistejša, bolj zelena in vsekakor bolj obljudena, saj je le administrativni, akademski in turistični center Maržarske. Da se vanjo zliva precej več državnih finančnih sredstev, pa se vidi že na zelo daleč.

Če sem že omenila malce manj pozitivni vtis, ki ga je name naredila zunanja podoba mesta, morem zdaj nujno dodati nekaj pozitivnega...kljub napovedi vročinskega vala, ki naj bi zajel Madžarsko, zaradi katere je večina ljudi pobegnila na hrvaško morje ali pa na svoj Balaton, je bilo mesto nadvse prijetno. Odprtost na vse možne strani neba (hm, vseh 8 :-)) ga naredi neverjetno svežega, v katerem se da dihat, pa čeprav je ne vem koliko čez 30 stopinj. Vsaj meni se je tako zdelo...še posebej zaradi Bruslja, ki je na vse možne strani neba zaprt! :-)

Mislim, da naju je bila Kati ravno toliko vesela, kakor midve nje in minipočitnic pri njej, saj je končno dobila dve "nadebudni žurerski duši", s katerima je končno lahko odkrila vsaj dve novi pridobitvi Budimpešte. Govorim seveda o barčkih, saj je jasno, a ne? Prvi se nahaja na notranjem dvorišču stavbe, ki med letom služi kot srednja šola, čez poletje pa jo zaprejo in na vrtu odprejo super skuliran, domisleno urejen, retro bar, kjer se zbira kul folk. Vzdušje me je spomnilo na poletni Kud. Ljudje posedajo, čvekajo, srkajo pivo, vino ali unikum (tipično madžarsko žganjico, ki sumljivo spominja na Jägra, samo da je 100x grenkejši...sicer ga pa pijejo za zdravje...hihi). Edino kar manjka, je muzika. Smešno, ampak skoraj nikjer nimajo muzike. To nama je pa res manjkalo. Nama z Uršo.
Drugi se je tudi ravnokar odprl, in se nahaja na razgledni točki nad Chain Bridgeom, takoj pod gradom, od koder se razprostira čudovit pogleda nad Budo in Pešto. Ta pa je čisto drugačne sorte kar zgornji, ampak vseeno zelo privlačen, še posebej zaradi razgleda, senčke in slastnega sirovega krožnika, ki smo ga s kruhom pomazale.
Naslednja lokacija...ampak tukaj je Kati že bila...enkrat. :-)... Vegetarium restavracija...odlična hrana, zelo lep ambient, ampak porcije pa ne morem opisat z eno samo besedo. Čisto preveč gigantske! Vse je popolnoma izven proporcij normalnega, a ne Urša. Midve bi lahko prosile za doggy bag in imele super kosilo naslednji dan. In ker nisva, smo pač morale same skuhat pašto. Voda in sonce v enih izmed treh ogromnih toplic v Budimpešti so nas namreč čisto izčrpale. Sploh naju z Uršo, ki sva preplavale 43 dolžin "tavelikega" bazena...z belima polivinilastima kapicama na glavah. Kaj sva bile seksi!!

No, še dobro, da sva se ful najedle, ker...seveda je imelo letalo zamudo, kaj pa drugega? Šele nekaj po polnoči smo pristale v objemu svojih od napornega, dooooolgega vikenda utrujenih možekov. Ljubo doma, kdor ga ima...ampak naslednji vikend pa v Strasbourg k Sabini in Julienu...na kolo za zdravo telo.

Ta veseli dan...

ali Moj Aleš je naredil konkur!
Čestitam, bejbi, tako se dela! Le glej, da me danes se prepoznaš, ko se vam pridružim na pivu, malce kasneje. Hm, mogoče pa lahko jaz ze na letalu začnem praznovat... :-)

Za vse tiste, ki ne poznate eurožargona pa: concours je francoska beseda, ki pomeni nič drugega kot izpit...ampak pozor, ta izpit ni zgolj izpit, koker Glagol I na angleščini ali pa Statistika na geografiji...to je izpit, s katerim si zagotoviš redno službo v Evropskih institucijah, za vse večne čase! Če hočeš seveda, ampak, bistvo je, da si socialno in financno preskrbljen. Na tebi pa je, ali to sprejmeš ali ne. Tako je to, da...

Alora, dragi moj darlington, še enkrat čestitam!

Sicer pa, čestitke namenjan tudi Sabini, Snezani, Petru, Urošu, Klemnu, Tini, Sandri, Sajotu, Anzetu in skratka vsem, ki so danes naredil katerikoli konkur! Bravo Evrokati!

Home alone

Ja, take 'mamo. Moz me je prepustil na milost in nemilost ostrim zobem velikega, usmrajenega mesta, medtem ko on uziva, sklepam, na eni razkosni ladji sredi Rdecega morja, s polnimi pljuci vdihuje svezino morskega zraka in se iz oci v oci srecuje s papagajkami, morskimi zvezdami, kravami in kuzki. Pa se nicesar ne more delit z mano niti jaz ne z njim, ker se nahaja v mobilnem mrku in to ze en cel teden. Jaz pa.... home alone. Vse lepo in prav, vzela sem si cas zase, pobarvala drzalo za casopise in revije, v zeleno seveda, kaj pa ste mislili? Popleskala tudi okvir od ogledala, ki ga bomo obesili v delovno sobo, I think. V katero barvo? Brez komentarja.
Kupila darilo za Alesa, igrala skvos, badminton, vsak dan kolesarila od doma v sluzbo in nazaj, vcasih celo dvakrat, hodila na pijacke in cveke in kosila in v sluzbo in domov in prala in kuhala in likala in cepela pred racunalnikom (en dan celo 4 cele ure, ker se nisem mogla odtrgat od ene fantasticne BBC-jeve nadaljevanke State of play), skratka...delala sve i svasta, super je bilo, ampak kar je prevec je pa prevec...naj ze pride enkrat nazaj!! Toliko stvari je, ki bi mu jih vsak dan rada povedala, pa ne morem. Kam naj vse te informacije shranim? Ko pride nazaj, jih bo ze taka gmota, da bom mogla naredit' hudo selekcijo in nebroj zanimivosti se bo za vedno izgubilo, brez da bi on slisal zanje. Beda. Pa tako lepo sem jih vsak dan zbirala, kar pac zenske najbolj obvladamo, kakor bi rekel Jamski clovek Uros Fürst. Jah, kaj naj zdaj? Pride sele v nedeljo, tako da, edina stvar, ki mi ostane, je uzivat se tehle nekaj samskih dni, ga zurat do onemoglosti, hodit spat ob 6h zjutraj...ahahahaha, sala stoletja. Stara sem ze, ne morem vec tega pocet. Torej, kaj mi preostane? Nic, pocakat, da pride domov, mu skocit v objem (tako da ga skor zadusim) in mu povedat, da sem ga ful ful ful ful ful ful ful ful pogresala!

Moja Ninka...

... pravzaprav niti ni vec tako mala Ninka, ampak je ze prava Nina. :-) Velka punca, vsak dan bolj pametna in razgledana, kar vedno znova opazam po najinih pogovorih, ki so v zadnjem letu in pol zal skoraj v vecini omejeni na messenger in na maile. Ja, to je pa pomanjkljivost zivljenja v tujini... :-( Ampak ne bom jamrala in tarnala, jokala in stokala, ker to ni bil moj namen. Moj namen je bil poiskat nekaj slicic, ki sva jih z Ninko naredile za letosnje Velikonocne praznike, in jih naflikat v tale moj spletni dnevnik. :-) Evo...

Lupčka za brzdej

Čigavega? Mojega? Neeee, moj Bučko z lučko praznuje na dan današnji, 1. junija svoj brzdej. Hja, kako ga praznuje je bolj vprašanje, saj je danes revček v koordinaciji in še dežuren...ampak mislim, da se je našla herojinja...heroinja...kaj pa jaz vem, kako temu danes Toporišč reče, ki bo prevzela njegovo dežuranje (super pridna Tina!), tako da bova lahko šla najprej vse premagat na badminton, potem pa vsi skupaj še na kakšno pijačko ali dve ali tri.

Bebji, še enkrat, vse najboljše, najlepše in da bi videl vsaj 8 morskih psov!
Evo ti še enga lupčka...