Edina stvar, ki je bila še kar moteča so bili določeni ljudje, ki žal niso bili v manjšini, ki so brezobrazno in brezobzirno, predvsem do izvajalcev pa tudi do nas ostalih, na glas vrteli svoje jezike in na trenutke se je zdelo, kot da so oni v ospredju dogodka, glasba pa le za kuliso. Dejte, prosim, drugič ostat doma in glejte fuzbal.
četrtek, 19. junij 2008
Zvoki Slovenije
Takole je pisalo v vabilu --- Vabljeni na glasbeno promenado zvokov izpod alpskih vršacev, panonskih nižin in živahnega Jadrana, v torek, 17. junija, ob 20. uri v Ancienne Belgique. Več kot dvajset priznanih glasbenikov ter izvrstnih solistov iz različnih glasbenih skupin (Jararaja, Katalena, Katice idr.) bo predstavilo izročilo slovenskih ljudskih pesmi v moderni izvedbi. --- Itak, da nikoli ne zamudimo ničesar, kar organizirajo Slovenci tukile, naj si bo gledališka predstava, mjuzikl, literarni večer z branjem slovenske poezije, žurke ali koncerti. Tako da tudi tega nismo. In še dobro, ker je bil res IZJEMEN. Ne samo Jararaja, ki so zares the best, tudi Katalena so zažigal. Da sploh ne omenjam enih solistk, ki sem jih na veliko žalost v AB prvič videla in slišala (halo glasbene založbe, zbud'te se in dajte takim taletnom pogodbe in ne pacientkam z umetnimi joški in platinastimi lasmi). Ena zapela Edith Piaf tako, da so mi šle vse kocine pokonci, druga izgledala kot operna pevka, pela pa kot Operna pevka z veliko začetnico. Tretja je interpretirala Markota, ki skače, na čisto svojevrtsen način, četrti je bil tip s fenomenalno energijo. Dlani so pekle od ploskanja, grla bolela od petja in navdušenih encore, encore. :-) Ampak ob enjastih nam niso hotel dat več...ali pač. Na oder je prišel Gombač in skupaj z njim in še štirimi puncami, ki so dvigovale barvne table, smo MI z ročno izdelanimi piščalkami zaigrali Odo radosti. Dvorana je počila od navdušenja. Res kul.
Edina stvar, ki je bila še kar moteča so bili določeni ljudje, ki žal niso bili v manjšini, ki so brezobrazno in brezobzirno, predvsem do izvajalcev pa tudi do nas ostalih, na glas vrteli svoje jezike in na trenutke se je zdelo, kot da so oni v ospredju dogodka, glasba pa le za kuliso. Dejte, prosim, drugič ostat doma in glejte fuzbal.

Edina stvar, ki je bila še kar moteča so bili določeni ljudje, ki žal niso bili v manjšini, ki so brezobrazno in brezobzirno, predvsem do izvajalcev pa tudi do nas ostalih, na glas vrteli svoje jezike in na trenutke se je zdelo, kot da so oni v ospredju dogodka, glasba pa le za kuliso. Dejte, prosim, drugič ostat doma in glejte fuzbal.
četrtek, 12. junij 2008
"Obletnica" Rima
Hm, tale naslov bi mogoče znal biti zavajajoč...evrokrati, čisto nič nima veze z Rimsko ustanovitveno pogodbo. Je pa povezan z neke vrste pogodbami in sicer poročnimi. :-) Dve leti nazaj so se Urša, Nastja in Mateja odločile zavezat vozel in to smo proslavile na vikend dekliščini v Rimu. Kar težko verjet, da se nam je ratalo dogovorit...vsem sedmim namreč.
No, zdaj so naše nekoč ledig bejbe že poročene, ene z otroki, druge še brez, ena izmed nas živi v Luksemburgu, ima krasnega dojenčka Matijo, druga je gospa ambasadorjeva žena, stanujoča na Dunaju, ostalih pet pa nas je v Bruslju, ena z najlepšo punčko na svetu Lano, druga na frišno super zatreskana v postavnega Grka, ostale tri pa še brez dojenčkov, športnega duha in telesa, vedno dobre volje, tudi če te v službi zasipavajo z delom, in najpomembnejše - največje oboževalke svojih postavnih fantov in mož.
Tako smo se lotile velikega, logistično zapletenega projekta, ki je bil v bistvu obletnica našega projekta 'dekliščina v Rimu', imenoval se je pa 'napad sedmih na Barco'. In ratalo je! Podaljšan vikend v Gaudijevi, Dalijevi, Mirojevi in konec koncev naši Barci se je odlično obnesel. Že dolgo ni bilo toliko smeha in plesa ter tapasov in sangrije. Sonček nam je sijal kljub slabim napovedim, Krištof Kolumb nas je pričakal s svojim pol metra dolgim prstom, štacune so nam bile odprte, fontana je oživela, teta nam je prodala sedem utripajočih ribic za sedem evrov, Nastja se je zdilala še za mikrofon, Cava je stekla po grlih, cervesa con lemon tudi, veter smo imele v laseh in na ustnicah nasmeh :-) in ko smo prispele domov, smo padle v objem našim kerlcem, ki so doma sestavljali lego kocke, uživali v družbi svojih otrok, spremljali Euro, se družili s svojimi sodelavci in tako naprej in tako dalje.

No, zdaj so naše nekoč ledig bejbe že poročene, ene z otroki, druge še brez, ena izmed nas živi v Luksemburgu, ima krasnega dojenčka Matijo, druga je gospa ambasadorjeva žena, stanujoča na Dunaju, ostalih pet pa nas je v Bruslju, ena z najlepšo punčko na svetu Lano, druga na frišno super zatreskana v postavnega Grka, ostale tri pa še brez dojenčkov, športnega duha in telesa, vedno dobre volje, tudi če te v službi zasipavajo z delom, in najpomembnejše - največje oboževalke svojih postavnih fantov in mož.
Tako smo se lotile velikega, logistično zapletenega projekta, ki je bil v bistvu obletnica našega projekta 'dekliščina v Rimu', imenoval se je pa 'napad sedmih na Barco'. In ratalo je! Podaljšan vikend v Gaudijevi, Dalijevi, Mirojevi in konec koncev naši Barci se je odlično obnesel. Že dolgo ni bilo toliko smeha in plesa ter tapasov in sangrije. Sonček nam je sijal kljub slabim napovedim, Krištof Kolumb nas je pričakal s svojim pol metra dolgim prstom, štacune so nam bile odprte, fontana je oživela, teta nam je prodala sedem utripajočih ribic za sedem evrov, Nastja se je zdilala še za mikrofon, Cava je stekla po grlih, cervesa con lemon tudi, veter smo imele v laseh in na ustnicah nasmeh :-) in ko smo prispele domov, smo padle v objem našim kerlcem, ki so doma sestavljali lego kocke, uživali v družbi svojih otrok, spremljali Euro, se družili s svojimi sodelavci in tako naprej in tako dalje.
Naročite se na:
Objave (Atom)