Šnitka

Še tri dobre tri tedne...

2010-01-26T15:13:00.003+01:00

... pa bodo moji prsti na nogah spet ugledali moj obraz. :-)

Jugonostalgija

2010-01-05T11:15:00.005+01:00

Smoki - flips sa kikirikijem

Dobrota iz otroštva, bom rekla, ne mladosti, ker sem še vedno tako rosno mlada, je na površje priplavala pred kakšnim mesecem po nočni mori, za katero se lahko zahvalim trebušnemu virusu, ki naju je oba z Alešem prav pošteno zdelal. Polnočno bruhanje, jutranje, dopoldansko, popoldansko, večerno in nočno spanje naju je čisto uničilo in izbrisalo 24 ur vsaj mojega življenja. Kot da tistega petka sploh ne bi bilo. Ampak, ko sem pa prišla k sebi, se odvlekla v kuhinjo, kjer so moje učke na pultu ugledale tale rdeči paketek, nisem sploh razmišljala, da bi lastnico vprašala, če lahko... eh, zakaj le? S celo roko sem zagrabila male, oranžne dobrotke in moj želodec jih je sprejel z odrtimi rokami. Samo kaj, ko jih po urah ponovnega spanja zjutraj ni bilo več. Aaaaarghhh. Od takrat sem sanjala smokije in še dobro, da sva šla v Slovenijo in jih nabavila štiri velike vrečke. Petdeset gramske so za amaterje. In včeraj zvečer mi je bilo spet slabo... tokrat zaradi smokijev. Ampak so bili vredni. Cela vrečka njih. One down, three to go. Vsaj ena more počakat Aleša... mogoče.

Papa

2009-12-22T14:56:00.003+01:00

Priznanje (akt št. 2009/770)

Kopija listine

Dvaindvajsetega decembra dva tisoč devet ob enajsti uri in devetintrideset minut je na občini Uccle pred uradnico za civilne zadeve navzoči Ales Crcek, stanujoč v Schaerbeeku, na ulici Général Gratry 91, rojen v Ljubljani (Jugoslavija) dne prvega junija tisoč devetsto šestinsedemdeset, priznal očetovstvo otroka trenutno noseče Anita Bah.
V pričujoči listini, sestavljeni na občini Uccle v prisotnosti Anite Bah, matere otroka, stanujoče v Schaerbeeku, na ulici Général Gratry 91, rojene v Celju (Jugoslavija) dne osmega oktobra tisoč devetsto šestinsedemdeset, se zgoraj navedena strinja in potrjuje očetovstvo.

Zelena luč...

2009-12-22T14:22:00.003+01:00

... me je stala sicer kosmatih šestdeset vevrc, ampak sem z veseljem odprla rdečo kletko, saj mi je moj super gini Gansič povedal, da nima nobenih strokovnih zadržkov, zakaj ne bi mogla letet teh bogih par uric do Ljubljane. Milin svet je sicer obrnjen na glavo, ampak baje, da ji je to super kul, nama pa še bolj. :-)
Tako da, vsi plani za enajstdnevno počitnikovanje v deželici, kot bi rekla Helena, so še vedno aktualni in bodo nedvomno izvedeni, prej ali slej. Se že neznansko veselim vseh svojih babnic in potikanja po štantih in kuhancih in čajčkih in torticah in knjigarnah in štacuncah in snegu in in in...
Se vidimo čez dobesedno par dni.

Zombiji...

2009-12-16T12:33:00.005+01:00

živi mrtveci... krvavi, opotekajoči, nagravžni kot sto hudičev skupaj in še kakšen ob strani... so vsepovsod. OK, prav, ravno vsepovsod sicer ne, ampak filmi so jih pa polni. Letos so še posebej popularni, poleg vampirjev in drugih strah in srh vzbujajočih, grozljivih pojav iz teme. No, vsaj včasih so se mi zdeli taki... prav na živce so mi šli, ni se mi dalo izgubljat časa ob gledanju teh dezorientiranih butcev. Aleš si je vedno take filme prihranil za čas, ko sem bila jaz v Strasbourgu, da jih je lahko v miru gledal in užival. :-)

Zdej pa... jih gledava skupaj. In oba uživava, on sploh, jaz pa tudi. Sploh ne morem verjet. Po moje zaradi tega, ker so zombi grozljivke postale zombi komedije. Všeč mi je, kako se delajo norce iz teh patetičnih, okrvavljenih, opotekajočih se par. Kakšen strah, smeha polna vreča.
V bistvu sem svoje mnenje o njih delno spremenila že ob gledanju Shaun of the Dead kar nekaj časa nazaj. Pred nekaj dnevi pa sva se spraševala, kaj bi gledela, in če ni vrag, Aleš predlaga Zombieland. Nekaj sem se še hotela kremžit, češ, da se mi res ne da gledat tega, ampak me je s trailerjem prepričal, tako da, če potegnem črto pod najinim zombi večerom, si skoraj upam trdit, da sem se mogoče jaz še bolj zabavala kot on. Res kul film, komedija, priročnik, kako se obranit pred zombiji, če hočete. Priporočam. Da ne omenjam Woodyja Harrelsona, ki je odličen v vlogi master zombi ubijalca s kavbojskim klobukom. Za povrh pa, če kdo res ne more gledat filma brez nauka, se še ta najde.
No, včeraj pa sem nekaj brskala po netu in našla novičko, da bo Natalie Portman producirala in zaigrala v glavni vlogi enkranizacije romana Pride and Prejudice and Zombies. Komaj čakam!

Ker srečen dan?!?

2009-10-15T14:31:00.004+02:00

Naša mala bunkica Helena in Anže imata od danes zjutraj še enga freestylerja v svoji družbi. Gal Tito je končnooooo prišel!!!

Madonca, saj smo ga čakali že cel teden, lubeka malega! Vsi smo bili na trnih, kaj šele onadva.

Tako da... ker srečen dan je danes?!?

Jaz ga že od pol devetih zjutraj obeležujem s solzami sreče v očeh. Sploh ne morem pomislit na njih, ne da bi se mi orosil pogled. Noro, ker lep dan?!?

Tako, one "down"/"out", three to go... ta vmesne tri. :-)

Arrivederci suckers...

2009-09-18T10:42:00.004+02:00

... andiamo in Sardegna.

Iskreno navdušena

2009-09-14T16:09:00.004+02:00

Od von Trierja in njegovega novega The Antichrist do The Road in komada Placebo iz trailerja za Daybreakers, sva prišla do enega odkritja - no, vsaj zame je bilo odkritje. In to kakšno? Ves čas, ko sem gledala posnetke na youtubu, kako brez kakršnega koli dotika funkcionira tale električna glasbena mašinca, so se mi rosile oči. Kej tazga?!? Theremin rečejo temu čudesu v angleščini, sicer pa sliši tudi na ime etherophone.
Ko je Aleš enega za drugim vrtel komade, od Don't Worry Be Happy, do Claire de la Lune, sem se enega trenutka zavedla, da imam svojo spodnjo čeljust skoraj dol pri petah. Res neverjetno. Že dolgo časa me ni kaj tako iskreno nadvalo z občudovanjem.

Še danes že cel božji dan gledam in poslušam in občudujem glasbenike, ki iz teh dveh anten, dobesedno iz zraka privabljajo take zvoke, da se mi ob vsakem komadu posebej naježi koža. Kakšen inštrument, kakšni carji tisti, ki ga ovladajo! Kapo dol... Do tal!

Za konec pa še tole...

Obisk

2009-08-05T13:44:00.004+02:00

Dolgo pričakovan... skoraj štiri leta!
Najprej Nina, potem mami in ati in zdaj končno še moj mali veliki bratec.
Še zdaj ne morem verjet, da je res. :-)
Dobrodoooooooooooošel jutri zvečer!

...in nasvidenje v prej kot štirih letih, madonca! :-)

Super je bil tale Blažev in Marjetin skoraj štiridnevni postanek v evropskem birokratskem središču na njuni tour de l'Europe !

Zvezdniški, bruggevski, pivski, kraljevski, pohajaški, prijateljski, pikniški, ponočnjaški... skratka za ponovit kadarkoli! :-)

Pa še nekaj slikic v dokaz...

Eden tistih nepozabnih dni

2009-07-07T14:38:00.000+02:00

Sobota, 4. julij 2009. Rock Werchter. Tretji dan. Glavni oder okoli dvajset do devetih zvečer. Mravljišče je presenetljivo razredčeno. Agresivni Američani so bili očitno dovolj za ene, drugi pa so čakali neke Kralje. Fuj, fej. Nimajo pojma. Kralj je namreč na vrsti ZDAJ!

Samo zaradi njega sem si kupila karto. Izključno zaradi njega. Občasnega igralca in slikarja, avtorja in pisca scenarijev, predvsem pa vrhunskega glasbenika in izjemnega poeta. Tokrat brez brk. Meni še bolj všeč.

Nick Cave je über alles! Poznam njegovo glasbo, sicer tisto, malce starejšo, a na njegovem koncertu še nikoli nisem bila. Niti samostojnem niti z The Bad Seeds. Sabina o njem kar ne more nehat govorit v presežnikih, pa sem izkoristila enkratno priložnost.

In naj vam povem, da presežniki zanj niso dovolj. They don't do him justice. Zanj je treba skovat nove pridevnike. Takšne, ki se jih ne da stopnjevat. Takšne, ki so že sami po sebi nad vsem. Takšne, ki presegajo horizonte.

Vse v zvezi z njim je nepozabno. Njegov mogočna pojava pod katero se oder kar šibi, njegov veličasten, globok glas, ki ti požene mravljince po vsem telesu, njegova poezija, ki je tako čudežno poročena z glasbo, njegova energija, s katero zažiga vse od prvih do zadnjih vrst. Da elegance sploh ne omenjam. Velikan v vseh pogledih!

Za okus pa tole...

Kriza podobe

2009-07-07T14:14:00.000+02:00

Joj, sem ravno vrgla en kritičen uč na prejšnjo podobo svojega bloga in se mi je začelo kar zehat. Pa sem optimistično preverila template misleč, da brez dvoma ponujajo kaj novega. Sanjala svinja kukuruz, smo včasih rekli.
Ali kdo morda ve, če lahko sama kaj ustvarim na tem blogspotu ali sem obsojena na doooooolgčas?
Zeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeh

Sodelavci in golota

2009-06-08T14:54:00.000+02:00

What? Točno to. Še nekaj, kar mi je vzelo sapo, očitno pa besed ne, ker tole pa moram nujno komentirat. Še dobro, da oseba, ki jo tale zapis zadeva, ne razume slovensko, ali pa morda škoda...kaj pa vem?
Skratka, sama sem precej sramežljiva (ali nekaj takega), kar se tiče tuširanja v garderobah, takšnih ali drugačnih, odprtih ali zaprtih, kar hočete. Če je le mogoče, grem raje domov in se stuširam v zasebnosti svoje prelepe kopalnice z mozaiki različnih odtekov modre in zelene. Če pa je že ravno nujno, se nekako še stuširam, vendar poskrbim, da imam brisačo navezano tako, da pokrije ključne dele mojega telesa, tiste, ki so samo moji in Aleševi, seveda.
Nikakor ne paradiram naokoli naga in ne otresam vse popreko. Niti se gola ne pogovarjam z ljudmi okoli sebe. Najprej se oblečem, potem pa se socialno udejstvujem.
Izgleda pa, da to ni ustaljena praksa pri vseh ženskah. Včeraj sem bila na odbojki, pri kateri se nam je pridružila sodelavka, ki sem jo v službi morda videla dvakrat, na odbojki pa se je zgodilo najino tretje srečanje.
Skratka, medtem ko sem se preoblačila, sta šli ona in še ena pod tuš. Vse lepo in prav do trenutka, ko nisem rekla 'hvala za igro in se vidimo v torek'. Nakar je skočila izza stene, ki ločuje tuše od garderobe in se vsa gola in razkrečena začela z mano pogovarjat, kot da sva v službi. Brez brisače brez vsega, še vsa penasta od gela, mislim... moj bog, mene je bilo sram, nisem vedela, kam naj gledam. Da kako to, da ne grem z njimi na pijačo in da je to edini način, kako se zaključi 'trening', da morem obljubit, da naslednjič pridem, da, da, da, da... Medtem sem samo begala z očmi, razmišljala o tem, kako neprimerno se mi zdi, da moja petdesetletna sodelavka v vsej svoji velikosti in goloti razpreda o pijači po odbojki, in kako naj čim prej in čim bolj taktno z eno besedo prekinem njeno nakladanje in razkazovanje, zaloputnem vrata za sabo in pobegnem.
Uspelo mi je sicer zbežat, ampak še vedno se sprašujem in ne razumem, kako to, da se ji je zdelo primerno, da me je zasula z unimi dvajsetkilogramskimi joški in vsem ostalim. Razumela bi, če bi bili prijateljici. To bi mi nekako še šlo v račun. Med njimi sem tudi sama malo bolj sproščena. Ampak dejstvo je, da se tudi me med sabo ne pogovarjamo nage. In dejstvo je tudi, da smo vse ženske in da pri tej nesrečni B. nisem videla ničesar, kar ne bi že prej, in da je žensko telo lepo in oh in sploh. Vse je lepo in prav, dokler nas s tem istim ne začnejo posiljevat proti naši volji...

Un coup de soleil

2009-05-09T16:52:00.000+02:00

Komad , ki mi je ukradel besede in sapo...

Richard Cocciante/Jean-Paul Dréau)

J'ai attrappé un coup de soleil,
Un coup d'amour, un coup d'je t'aime
J'sais pas comment, il faut qu'j'me rappelle
Si c'est un rêve, t'es super belle
J'dors plus la nuit, j'fais des voyages
Sur des bateaux qui font naufrages
J'te vois toute nue sur du satin
Et j'en dors plus, viens m'voir demain

Mais tu n'es pas là, et si je rêve tant pis
Quand tu t'en vas j'dors plus la nuit
Mais tu n'es pas là, et tu sais, j'ai envie d'aller là-bas
Le fenêtre en face et d'visiter ton paradis.

J'mets tes photos dans mes chansons
Et des voiliers dans ma maison
J'voulais m'tirer, mais j'me tire plus
J'vis à l'envers, j'aime plus ma rue,
J'avais cent ans, j'me r'connais plus
J'aime plus les gens depuis qu'j't'ai vue
J'veux plus rêver, j'voudrais qu'tu viennes
Me faire voler, me faire je t'aime.

Ça y est, c'est sûr, faut qu'j'me décide
J'vais faire le mur et j'tombe dans l'vide
J'sais qu'tu m'attends près d'la fontaine
J't'ai vu descendre d'un arc-en-ciel
Je m'jette à l'eau des pluies d'été
J'fais du bateau dans mon quartier
Il fait très beau, on peut ramer
La mer est calme, on peut s'tirer

All work and no play makes Jack a dull boy

2009-04-24T21:13:00.000+02:00

Dost' imam! Že od Provanse naprej (o kateri sploh nisem nič napisala, nobenih slik podelila, ker enostavno ne najdem časa!) delampo vsak dan kot blesavi. Zjutraj pridemo, mogoče imamo čas za kosilo, pa niti ne vedno, in zvečer se odvlečemo vsak iz svoje pisarne domov. Jaz skoraj direkt v posteljo. Niti en dan nisem šla na telovadbo ali pa na pijačo v štirinajstih dneh. Skoraj vsak večer dobesedno mrknem v Aleševem objemu... komaj se odvlečem/ me odvleče v posteljo.
Strasbourg me je ubil, mislim, da sem doživela svoj prvi živčni zlom, ker mi je šlo od glavobola in joka na bruhanje. Po moje to šteje, a ne?
Res imam dovolj, zato bom samo še danes dull girl, jutri grem pa na zaključno večerjo našega slavnega medinstitucionalnega turnirja v odbojki, v nedeljo v Kraljeve botanične vrtove, v ponedeljek na pijačo z Uršo in Heleno, v torek na odbojko, v sredo pa še ne vem, ampak prisežem, da ne bom doma! Sploh zato, ker mi je Aleš pobegnil v Srbijo in ga pogrešam!

Odprava v Provanso

2009-03-05T11:33:00.000+01:00

Razneslo me bo od navdušenja. Kadi se mi iz ušes. Pregorela bom... in to še pred dvanajsto!
Uspelo nam je skoraj nemogoče in to v pičlih parih dneh. Gremo v Provanso, gremo v Provanso!
Za deset dni, deset ljudi, v hudo bajto sredi polj, s kolesi, odbojkarsko žogo, badminton loparji, scrabblom, balinčki, kitaro....

Delovna akcija na Ulici Marjetic 80

2009-02-16T11:48:00.000+01:00

Stare pajkice, preko njih stare, skoraj že luknjste hlače izpred štirih let, pa spodnja majica in zgornja majica, obe že zreli za po tleh brisat, pa puli in krasen moder flis od Krke, sendvič s suho salamo in sirom, za posladek pa še rogljiček ter čisto nove rokavice in špohtelj in akcijaaaaa.
Sabinino in Julienovo novo hišo je treba čimprej pripravit za strica, ki bo prišel flikat luknje, ki so jih naredili električarji, in ometavat.
Tapete so pod našimi spretnimi rokami kar letele iz sten. Kasetar nam je igral, Sabina je pridno mešala lepilo z vodo, da smo lahko namazali tiste dele sten, od koder tapete niso hotele dol za nikakršno ceno, Aleš je uničeval rjave stene, midve s Sabino oranžne, Stef je špohtlal stiropor, Julien pa je z mamo in pomočjo Aleša z metlo obijal strop v kopalnici. Odlično je bilo, počutila sem se nadvse koristno in komaj čakam sobote ali nedelje, ko me bosta spet povabila na delovno akcijo.

Kiks

2009-02-12T14:58:00.000+01:00

Ah ja, majhnost in neprepoznavnost, še vedno prekletstvo naše podalpske deželice slovenske. Sama sicer nisem ena izmed tistih Slovencev, ki se zgražajo, zavijajo z očmi ali pa celo nekontrolirano izgubijo živce, če jim pot prekriža nič hudega sluteč revež iz kaj pa vem od kod, Kanade, Avstralije, Peruja, Amerike nenazadnje, ki ne ve, kje je Slovenija. In če je Slovenija slučajno isto kot Slovaška. Se zgodi, no! Priznam, da za marsikatero državo, predvsem afriško in tiste, ki so nastale po razpadu Rusije, včasih ne vem točno, kje so in kaj za božjo voljo je že glavno mesto Uzbekistana. Ja no, se zgodi! Nihče ni tako obseden s samim sabo, kot smo mi. Pa kaj potem, če Kerry iz Brisbana ne ve čisto natačno, kje na zemljevidu natančno smo.

Ampak, kar je pa preveč, je pa preveč. Včeraj je bila v Genku, mestu vzhodno od Bruslja proti Nemčiji, prijateljska nogometna tekma med Slovenijo in Belgijo. Hišnik mi je povedal, da bodo tekmo prenašali na RTL Club in seveda ni vrag, da ne bi vsaj začetka pogledala. No, pa sem zamudila kakšno minuto, in ko sem prižgala, so že kazali našo ekipo in igrali en komad. Hm, nekam čudna se mi je zdela tale himna. Pa sem mislila, da mogoče pa ni himna, kaj pa jaz vem. Nadaljevali so z belgijsko ekipo in... njihovo himno. Ojooooooooj!
Ker vsi, ki me poznajo, vedo, da nisem ravno strastna ljubiteljica nogometa, sem šele zjutraj, ko sem prišla v službo, strokovnjaka Sajota pobarala po rezultatu in unem čudnem komadu, ki so ga igrali namesto naše Zdravljice. In kaj mi pove? Da so butci belgijski zaigral slovaško. Opravičili so se šele v polčasu in končno spustili našega uglasbenega Prešerna. Kakšen kiks! Pa ne potem, ko smo že skoraj pet let v EU, s'il-vous-plait!!!

Najdebestično darilo...

2009-01-22T13:14:00.000+01:00

... nadvse priročno za naše "malo mesto", kjer iz ženskih torbic, s katerimi nič hudega sluteče krasimo naslonjala svojih barskih stolčkov ali pa jih enostavno položimo k nogam na tla, čeprav s tem nadse prikličemo prekletstvo prazne denarnice... sem dobila od svoje najljubše eurovolley odbojkašice Urše... my personal chill out chick bag hanger!

Evo ga...

Novo leto in novi CD-ji

2009-01-14T10:48:00.000+01:00

Ja, no, srečn'ga pa zdrav'ga! Skoraj pol januarja je minilo, da sem se spravila nadaljevat svojo blogersko sago. V bistvu niti nisem imela v nebo vpijočega navdiha, če sem čist poštena. Da bi pa kar o vsaki pasji procesiji pisala, pa tudi ni moj način.
Nekaj pa je le zanetilo moje možgančke in vrvica je končno prigorela do mojih prstov. V soboto sva šla v tako zelo počasni prestavi v mesto in Alešu se je zaluštalo novih CD-jev. On je še kar "priden" in se vsaj vsake toliko časa ne gre modernih piratov, jaz pa priznam, da si nisem CD-ja kupila že tri cele večnosti. Deezer poteši mojo vsakdanjo glasbeno lakoto.
Kakorkoli že, ko sva se zakopala med police, prebirala, čekirala in izbirala, se mi je začelo svitati, zakaj je kraja avtorskih pravic postala tako vsakdanja kot navdihujoča jutranja kavica. Ne poznam človeka, ki ne bi užival ob poslušanju glasbe, si želel svojih policah imeti originalne CD-je, ampak te vražje zgoščenke stanejo že, v nekaterih primerih celo krepko čez dvajset vevrc. Ne vem ali se samo meni tako zdi, ampak to je pa le malo preveč. Sploh, ko se tako visoko cenijo neke muhe enodnevnice na glasbeni sceni, ki jih je treba pogooglat, da izveš, kdo za božjo voljo sploh so. Hvala bogu/Fnacu, če hočete, da se najde kategorija posebnih ponudb, kjer so cene malce bolj sprejemljive in tako imam na polički novega, dobrega starega Davida Bowieja, Johnnyja Casha ter Aleševo darilo, Beethovnove Sonate za klavir. Deezer ta teden počiva.

Pa jo imam, zverin'co

2008-12-09T15:48:00.000+01:00

Pred kratkim sem se odločila, da je skrajni čas, da potešim svojo lakoto po ustvarjalnosti, da naredim nekaj za dušo. Nekaj, kar ni branje knjig, gledanje filmov, učenje francoščine, Cirque du Soleil, znanstvene razstave v 12. nadstropju, štrikanje kapic in gamaš

:-), itd. Nekaj, kar si želim že odkar pomnim...igrati klavir. Do Miklavževe sobote mi je uspelo zbrati že tri knjige za učenje, ena celo z dvd-jem in par telefonskih številk potencialnih kandidatov, s katerimi bila lahko imela učne ure...danes točno ob poldne pa še je v moji lasti znašla še zverin'ca. Kako je lepa...in kako je težka! Sto kil z embalažo vred! Brez heca.

Kakorkoli že, na Miklavževa sva se namenila v mesto, da prečekirava še nekaj trgovin z glasbenimi inštrumenti in pobarava še kakšnega samooklicanega strokovnjaka za električne klavirje, ki jih take štacune ponavadi zaposlujejo, kakšna da je po njegovem menju razlika med Rolandom in Yahamo, in seveda, kateri izmed njiju je "boljši". Sva naletela na enega res simpatičnega in dišečega strica, ki nama je brez vsakršnega omahovanja, šparanja z besedami ali komplimenti na račun Yamae (kot pravi frankofon je ime znamke izgovoril brez "h-ja" - kar je zvenelo še kar smešno, moram priznat), na srce položil, da je Yamaa the choice. Hja, ampak nikjer v tej poplavi komplimetov ni bilo slišati tehničnih razlogov, zakaj je ena znamka boljša od druge, tako da me je Miklavž peljal na kosilo, potem pa sva šla še enkrat k oboževalcu Yamae, ki si je za naju vzel čas, nama igral na en in drug klavir, na cenejše in dražje različice. Moram priznati, da je tudi moje ne preveč glasbeno podkovano uho slišalo razliko. Predvsem med najbolj osnovnim modelom, iz katerega je prihajal tak surov, prazen zvok, ter tistim iz višjega kakovostnega in cenovnega razreda, ki je celo trgovino napolnil s svojo mogočnostjo. Upam, da bo ta mogočnost kdaj polnila tudi prostor med najinimi štirimi stenami...in da bo prihajala tudi izpod mojim prstkov.

Elita na avtobusih

2008-11-20T17:38:00.000+01:00

Ah ja...združena v raznolikosti, geslo Evropske unije, ki pomeni, da smo Evropejci združeni v skupnem trudu za mir in blaginjo ter da so številne različne kulture, navade in jeziki v Evropi prednost za celino. To je uradna razlaga gesla, ki ga imamo od nedavnega tudi v "nogi" zbranih besedil, sprejetih na zasedanjih Evropskega parlamenta. Ta združenost pa več kot očitno ne seže na področje uporabe javnega prevoza. Predvsem gre za "posebne avtobuse", ki jih inštitucije v sodelovanju z mestom Strasbourg ponujajo izključno svojim zaposlenim. To pomeni, da ne sme nihče drug na te avtobuse, niti ti ne ustavljajo na rednih postajah, čeprav peljejo po ustaljenih voznih poteh. Kakorkoli že, velikokrat se tudi sama peljem s temi avtobusi, ker so enostavno tam. Če jih pa ni, grem pa na navaden bus ali pa tram, plačam karto in se peljem kot človek in ne kot evrokrat. Veliko je ljudi, ki jim ta umetni in prisiljeni elitizem gre pošteno na jetra, meni se včasih tudi bruha in to se mi je zgodilo danes zjutraj. S kovčkom sem prešibala na postajo in ravno se je mimo pripeljal elitni bus. Seveda sem skočila nanj, vendar je bil do daske poln, zato mi je šofer odprl srednja vrata, kar ni po "pravilih". Kakorkoli že, peljemo se nakaj metrov, nakar želi neka punca izstopiti. Prosi šoferja, če lahko ustavi. Nekaj ljudi ji prijazno in človeško, celo z nekim občutkom krivde v očeh, pove, da je to pač avtobus, ki pelje samo do Parlamenta in da ne ustavlja na vmesnih postajah. Ok, ampak ona se je zmotila, vsak se lahko zmoti. Še enkrat je lepo prosila, če ustavi. Prošnja je ostala neuslišana, še več, ena "gospa", ki dela v našem nadstropju in nam ureja kopirnico in skrbi za to, da je kava sveža (še to je ne uspeva najbolje!), je začela vzdihovat in na glas komentirat, da ravno zaradi takih ljudi, ne bi smeli nikoli odpirati zadnjih vrat, saj tako ne moremo zagotoviti, da bodo na tem avtobusu samo evrokrati. Sploh nisem mogla verjet, kaj slišim. Še v tem trenutku, ko se zlivam, sem čisto razkajfana. Toliko o raznolikosti in združevanju. Klicaj!

"Mislim, da ti bo res treba kupit klavir, ...

2008-11-12T09:31:00.000+01:00

... da ne boš kot ena babica tukile štrikala," je včeraj rekel Aleš, ko sem že drugi večer zaporedoma sedela na kavču in štrikala kapo. Še malo, pa mi bo grela ušeska v tej mrzli deželi belgijski. :-)
Ja, ročna telovadba s petimi, super kulskimi lesenimi iglami je samo eden izmed mojih zabavnih načrtov, ki se jih odlagala za sladki prosti čas po črnem petku, 31. oktobru, ko smo spet pisali ta zaklet prevajalski test.
Kakorkoli že, zdaj imam ljubi čas, ki ga posvečam branju Miss Pettigrew Lives for a Day in gledanju druge sezone zame najboljše BBC-jeve nadaljevanke The Tudors (hvala sodelavcem za odlično izbrani rosjtnodnevni darili) ter "trikotiranju" kot se v slovenski francoščini reče umetnosti štrikanja. Malce bolj zahteven načrt iz počrnopetkovskega seznama pa je še vedno pred pragom, čaka, da se ga lotim. Ni tako preprosto ne morem kar tako odšibat iz službe ob pol šestih in moj novi rekvizit kupit trgovini na Merodu za par evrčkov, kot sem to nardila z volno, niti ga nisem dobila za rojstni dan. Sem pa dobila pomožno literaturo (hvala Urša in Helena za rojstnodnevno darilo), ki mi bo, upam, pomagala pri izvajanju načrta. Rumeno črno knjigo z naslovom "Le piano pour les nuls". No, a vam je že potegnilo, o čem govorim? Itak...klavir si bom kupila. Električnega, Yamahino Clavinovo ali pa Rolanda. Izbira je še vedno predmet razprave in analize lastnosti, kakovosti, cene in tako dalje in tako naprej. Eno trgovino sva že našla, zelo ugodna, zdaj moreva preverit samo še eno drugo v Bruslju in potem preštudirat, izmerit prostor, kamor ga misliva postavit in hop v našo krasno, veliko Toyoto in po moj prvi glasbeni inštrument v življenju. Komaj čakam, ampak najprej morem dokončat črno sivo kapico.

Hepi brzdej tu mi

2008-10-08T15:50:00.000+02:00

Jep. Celih 32 imam danes. Hm, zanimivo, da sem uporabila besedo celih, ker mo gleženj to ravno ni. :-) No, saj ni panike, je pa malo zvit, tako da počivam doma in sprejemam klice in sporočila in maile in obiske...moji Urša in Helena sta me presenetili in zapeli, prinesli eno berglo in dva kosa tortice. Evo še dokazov...
Aja, pa še informacija o uni mavrici na moji glavi...darilo od enega, edinega in edinstvenega, mojga chou-chou-ja. :-) Hvala, bejbi!!!!

Mobilni...s kolesom

2008-09-22T18:38:00.000+02:00

Po evropskih cestah se po nekaterih podatkih prevaža 220 milijonov avtomobilov, njihovo število pa vztrajno narašča. Zadnjič sem v Mladini prebrala, da je Slovenija 9. na svetu po številu avtomobilov na tisoč prebivalcev. Prva je Portugalska, tudi blazno presenečenje, potem itak sledijo giganti kot so ZDA in Japonska, pa Nemčija in Avtralija in ja, no, Slovenija je na devetem mestu. Ne spomnim se čisto natančno številke, se mi pa zdi, da se vrti tam okoli 60. Svašta! V okviru tedna mobilnosti, ki traja od 16. do 22. septembra, se evropske države na tak ali drugačen način borijo za zmanjšanje ogljikovih emisij v zraku in s tem za čistejši zrak, ki ga dihamo. Kakor bi rekel moj Aleš, medtem ko bi z rokami mahal pred mojim nosom..."zrak je od vseh, zrak je od vseh...". :-) Ja, no, zrak je od vseh in treba se je tega zavedat.
In res je, da se ful pozna, če že za en dan vgasnemo mašine in zakurblamo bicikle. V nedeljo zjutraj, ko je bil v Bruslju dan brez avtomobilov od 9h do 19h, so me zbudili ptički. Najbrž so čivkali, ker jih je zeblo, ne ker bi se veselili svežega zraka, ampak vseeno. Učinek je bil isti. Zrak se mi je zdel neprimerljivo redkejši in bolj svež, čist, ni ga bilo treba rezat z nožem. Ko sva z Alešem gonila navkreber iz centra, na poti do Sabinine nove bajte, mi ni hotelo raznesti pljuč (kar se mi zgodi vsak dan, ko se peljem s kolesom iz službe, žal celi čas v breg)! Ogromna razlika. Ampak, poglej to osveščenost na eni strani in hipokracijo na drugi. Cel dan skoraj da ni bilo avtomobilov, res! Sem si rekla, svaka vam čast, Belgijci. Ampak, ko je odbila sedma ura...kot bi spustil čebele ali pa mravlje...spet polne ceste mašin. Ah ja...

Vse je enkrat prvič

2008-09-16T16:19:00.000+02:00

Ja no, prejšnji četrtek krasno odgovarja mojemu naslovu. Že na vse zgodaj se je začelo...no ja, okol pol desetih, ko sem prišla v službo, me je Nastja poklicala in vprašala, če imam kaj časa za intervju za BBC...ahahahaha, bolj verjetno za Novi tednik. Celjski regionlani časopis, lepo prosim.
Tako sem prvič v življenju imela tak prisrčen in zelo sproščen pogovor z novinarko, ki upam, da bo lepo ubesedila moje nebuloze iz nebroj dialektizmov, precej manj anglicizmov in podobnega.

Nadaljevalo se je z odbojko na pesku zvečer ob pol osmih. Ja, v Bruslju, zunaj, na dejanskem pesku...kot bi presejali pesek iz plaže. Še zdaj ne morem verjet, da je bila cela beach volley scena tako avtentična, sredi betonske džungle naše evropske prestolnice.

Končalo pa z daleč najbolj simpatičnim kelnarjem, katerega barček smo našli po naši rekreaciji "a la plage". Ne samo, da nam je nosil porcije oreščkov, grickalic in podobnega, na koncu nam je častil še pijačo. Mogoče se bo zdelo to komu nekaj čisto vsakdanjega, nam pa ni bilo nič jasno. Še nikoli se ni nobeni izmed nas zgodilo, da bi nam kelnar častil pijačo. Da bi še večkrat prišle...je rekel...pridemo! Najprej na beach volley potem pa na Leffe-ta.

Evo me...

2008-09-11T14:57:00.000+02:00

Back to life, back to reality...kul komad...in kar je najboljš, realnost, v katero sem se vrnila iz tritedenske časovne luknje, sploh ni tako slaba, kot sem se bala v nedeljo, ko sem bila čist izmozgana od vsega hudega. :-) No, ja, ni blo nič hudega, samo napornega za moje potridesetletne kosti in mozak. Ta žur, pa un žur, pa še tatretji žur, vmes pa potovanja od skoraj Litije do Čateža in vse naokoli po lepi naši - Slo, da ne bo pomote. :-)

Super lepo vreme, sonce in jasno nebo so naju pričakali, pristanek v službi sicer ni bil čisto pernat, ampak nikakor se (še) ne smem in ne morem pritoževat. Sploh ne zato, ker so ble počitnice doma res fantastične! Že dolg časa se nisem mela tako fajn, uživala v družbi svojih dobrih starih pr'jatelc (babe, sej niste stare, to se sam tako reče :-)), pa z ostalimi nosečimi in nenosečimi prjatli in prjatelcami. Da sploh ne omenjam mojih najljubših duhov iz rožnodolinske enke, s katerimi smo se našli boljš, kot če bi se zmenili! Doma na Štajerskem je blo the best, mal smo kolesarli, mal smo uživali v jedači in pijači, potem smo se šli mičkeno namočit v morsko vodo in spali v Markovi 12 meterski pr'kol'ci, pa tud v Mesečev zaliv smo šle, kjer pa nismo spale, razen mogoče v gostilni, ko smo čakale, da vzide sonce. :-)

Skratka, nepozabni trije tedni so se zaključli z Aleševo, Sajetovo in Markotovo tradicionalno žurko Meloningom, kjer sem dejansko, prvič v štirih letih jedla...ne boste verjeli...melone! :-) Fantje so spet pripravili koncert...kakšen RBD, A štekate papki so za obnoret cel svet. Vam povem, da je kitarist najbolj seksi moški na svetu, že tako ali tako, ko pa prime za ta črno električno kitaro, pa samo omedlevam....swoon....

Evo, pa še neki fotkic od tu in tam in vsepovsod.

Tajska in Pariz

2008-08-13T13:52:00.000+02:00

Tajski večer je ratal! Vok se je izkazal za odlično naložbo, razlogov za nazdravit je bilo dovolj in pošteno smo se potrudili, tako gostje, kakor tudi gostitelja. Posledice....v pisarni diši po neproduktivnosti, lenobi, utrujenosti, neprespanosti, shall I go on? :-)

Pariz bo tudi ratal...meni prvič. Ha, sploh ne morem verjet, da se še v skorajšnjih treh letih bivanja v srcu Evrope nisem odpravila tja. So mogli pridet Oziji. Sicer bo kratko, ampak brezdvoma sladko. Predvsem zato, ker Melani sploh ne ve, da bo dobila Cote d'Orov evrokrem. In to oba, s temno in svetlo čokolado. Hotla je namreč, da ji ga takoj, ko prideva domov, to je bilo aprila, kar v Melbourne pošljeva - po pošti. Hm, po moje bo še slajši, ker ga je tolk časa čakala.

Zdaj je torej uradno, v petek Pariz, v soboto Slovenija.
Arrivederci Bruselj.

Iz bruseljske plaže na ta pravo

2008-08-12T09:43:00.000+02:00

Ja no, končno je vsega konc! Še tri dni in gremo na počitnice! Sploh ne morem verjet, da nisem bila na počitnicah že od aprila. Noro! Jaz bi z zakonom določila, da si mora človek vzet vsaj en teden dopusta na dva meseca ali pa no, na tri mesece, ker drugače človek sploh ne more bit učinkovit. Pa sej se mi zdi, da obstajajo številne študije in razmišljanja in članki na to temo, samo kaj, ko ostaja žal samo pri teoriji.

Kakorkoli, trije tedni intenzivne francoščine so se splačali, šesta stopnja je v žepu, bruseljsko plažo smo obiskali in ovekovečili z res odličnimi mojitoti, tri dni res sončnega in vročega vremena uživali kolikor se je le dalo, vse ostale sive in zadušljive tedne, s 70% vlago, pa prebrodili v domačih savnah, naučili smo se kuhat tajsko, kupili tud vok, ki ga bomo danes testirali na Sabini in Julienu in Kristini - poročilo sledi - če bo čas, seveda. Potem pa na juriš v Slovenijo, na kolesa in Trnfest, na Krk na morje, na Štajersko domov itd. itd. V treh tednih pa se bo že kaj dalo narest, ni vrag!

Se vid'mo torej, very soon! Komi čakam!

Zvoki Slovenije

2008-06-19T15:28:00.000+02:00

Takole je pisalo v vabilu --- Vabljeni na glasbeno promenado zvokov izpod alpskih vršacev, panonskih nižin in živahnega Jadrana, v torek, 17. junija, ob 20. uri v Ancienne Belgique. Več kot dvajset priznanih glasbenikov ter izvrstnih solistov iz različnih glasbenih skupin (Jararaja, Katalena, Katice idr.) bo predstavilo izročilo slovenskih ljudskih pesmi v moderni izvedbi. --- Itak, da nikoli ne zamudimo ničesar, kar organizirajo Slovenci tukile, naj si bo gledališka predstava, mjuzikl, literarni večer z branjem slovenske poezije, žurke ali koncerti. Tako da tudi tega nismo. In še dobro, ker je bil res IZJEMEN. Ne samo Jararaja, ki so zares the best, tudi Katalena so zažigal. Da sploh ne omenjam enih solistk, ki sem jih na veliko žalost v AB prvič videla in slišala (halo glasbene založbe, zbud'te se in dajte takim taletnom pogodbe in ne pacientkam z umetnimi joški in platinastimi lasmi). Ena zapela Edith Piaf tako, da so mi šle vse kocine pokonci, druga izgledala kot operna pevka, pela pa kot Operna pevka z veliko začetnico. Tretja je interpretirala Markota, ki skače, na čisto svojevrtsen način, četrti je bil tip s fenomenalno energijo. Dlani so pekle od ploskanja, grla bolela od petja in navdušenih encore, encore. :-) Ampak ob enjastih nam niso hotel dat več...ali pač. Na oder je prišel Gombač in skupaj z njim in še štirimi puncami, ki so dvigovale barvne table, smo MI z ročno izdelanimi piščalkami zaigrali Odo radosti. Dvorana je počila od navdušenja. Res kul.

Edina stvar, ki je bila še kar moteča so bili določeni ljudje, ki žal niso bili v manjšini, ki so brezobrazno in brezobzirno, predvsem do izvajalcev pa tudi do nas ostalih, na glas vrteli svoje jezike in na trenutke se je zdelo, kot da so oni v ospredju dogodka, glasba pa le za kuliso. Dejte, prosim, drugič ostat doma in glejte fuzbal.

"Obletnica" Rima

2008-06-12T11:19:00.000+02:00

Hm, tale naslov bi mogoče znal biti zavajajoč...evrokrati, čisto nič nima veze z Rimsko ustanovitveno pogodbo. Je pa povezan z neke vrste pogodbami in sicer poročnimi. :-) Dve leti nazaj so se Urša, Nastja in Mateja odločile zavezat vozel in to smo proslavile na vikend dekliščini v Rimu. Kar težko verjet, da se nam je ratalo dogovorit...vsem sedmim namreč.

No, zdaj so naše nekoč ledig bejbe že poročene, ene z otroki, druge še brez, ena izmed nas živi v Luksemburgu, ima krasnega dojenčka Matijo, druga je gospa ambasadorjeva žena, stanujoča na Dunaju, ostalih pet pa nas je v Bruslju, ena z najlepšo punčko na svetu Lano, druga na frišno super zatreskana v postavnega Grka, ostale tri pa še brez dojenčkov, športnega duha in telesa, vedno dobre volje, tudi če te v službi zasipavajo z delom, in najpomembnejše - največje oboževalke svojih postavnih fantov in mož.

Tako smo se lotile velikega, logistično zapletenega projekta, ki je bil v bistvu obletnica našega projekta 'dekliščina v Rimu', imenoval se je pa 'napad sedmih na Barco'. In ratalo je! Podaljšan vikend v Gaudijevi, Dalijevi, Mirojevi in konec koncev naši Barci se je odlično obnesel. Že dolgo ni bilo toliko smeha in plesa ter tapasov in sangrije. Sonček nam je sijal kljub slabim napovedim, Krištof Kolumb nas je pričakal s svojim pol metra dolgim prstom, štacune so nam bile odprte, fontana je oživela, teta nam je prodala sedem utripajočih ribic za sedem evrov, Nastja se je zdilala še za mikrofon, Cava je stekla po grlih, cervesa con lemon tudi, veter smo imele v laseh in na ustnicah nasmeh :-) in ko smo prispele domov, smo padle v objem našim kerlcem, ki so doma sestavljali lego kocke, uživali v družbi svojih otrok, spremljali Euro, se družili s svojimi sodelavci in tako naprej in tako dalje.

Naslednja "obletnica" Rima bo v Beogradu.

Najprej pometi pred svojim pragom

2008-05-27T15:03:00.000+02:00

Evropski parlament je edina inštitucija Evropske unije, ki je demokratično izvoljena. Sestavljajo ga poslanci ("izvoljenci ljudstva"), ki veliko govorijo in so izredno pametni, kar je dostikrat omejeno samo na dvorano, v kateri debatirajo in na papir, kamor sprintamo njihove ideje. Žal. Trenutno se najbolj vroče teme varstvo okolja, podnebne spremembe in nasploh negotova prihodnost našega planeta, če ne bomo takoj ukrepali. Kar se mene tiče, je za mnogo stvari že desetletja prepozno, ampak jaz sem samo tajnica. :-)

Skratka, naš debatni krožek, kakor včasih za hec imenujejo EP, se je odločil, da bo ukrepal...konkretno. Kako? Tako, da se bomo vsak mesec v Strasbourg, kjer potekajo plenarna zasedanja, in nazaj domov namesto z letali, ki so veleonesnaževalci, vozili z vlaki. Ta velikopotezna gesta izhaja iz programa Skupnosti za okoljsko upravljanje in presojo (EMAS) in je sicer čisto dobronamerna, se z njo popolnoma strinjam, jo absolutno podpiram in verjamem, da bo pomagalo, da najprej pred svojim pragom pometemo, če želimo, da nas bodo drugi resno jemali in nam še naprej dajali pravico, da jim solimo pamet, samo---lepo vas prosim---a ne bi potem raje prepričali Francijo, da končno neha bit jokica in naj že dovoli, da se Parlament preseli iz Strasbourga v Bruselj. Tako ne bomo samo okolju naredili veliko uslugo, temveč tudi splošnemu letnemu proračunu. Sem našal en fini članek, kjer si lahko prebere nekaj podatkov o naših mesečnih izletih v Alzacijo.

Kdo je izumil saksofon?

2008-05-13T13:43:00.000+02:00

Hja, priznam, ignoranca pa taka. Ko sva se z Alešem v četrtek menila, kako bova preživela štiri dni, za katere se imamo zahvalit vikendu, Evropi in RKC, sem v roke vzela Lonely Planet Belgija in Luksemburg in ker v luksemburških Arednih niso imeli nobene pametne nastanitve frej, sva rekla, da bova pa belgijske mal raziskala. Ardene namreč. Torej...Aleš je najdu eno malo mestece (nekih 13 tisoč prebivalcev) južno od Bruslja, ki se mu reče Dinant. Poleti je baje zelo turistično, ampak maja pa še ni nobene panike. Razpotegnjen ob reki Meuse, ujet med njeno strugo in še kar impresivne skale, malce ob strugi navzdol ali pa navzgor, pa se že izgubiš v gozdu ali pa med njivami. Odlično izhodišče za enodnevni kolesarski izlet. In kam paše saksofon? Ja, točno sem. Sem izvedela iz Lonliča, da se je ravno v Dinantu rodil gospod izumitelj po imenu Antoine-Joseph 'Adolphe' Sax, oče saksofona, ki pa je moral it v Pariz izumit ta inštrument, saj so ga Belgijci tako rekoč preko praga potisnal, s tem, ko mu niso hoteli dati nagrade za njegove prejšnje dosežke (bas-klarinet), češ, da je premlad (star okoli 20 let). Sploh ne morem verjet, da nisem tega vedela. No, sej sem kmalu ogotovila, da nisem bila edina. Še dober, da smo bili na pivu sami pametni. :-)
No, toliko o uspešnosti Belgije na področju promocije vsega ostalega razen piva in čokolade, ok no, pa lulavčka.
Aja, pa še fotke...resnih gorskih kolesarjev. :-)

Mythbuster

2008-05-06T17:21:00.000+02:00

Je že res, da Bruselj slovi po marsičem drugem kot po soncu in visokih temperaturah in zato smo zadnje dni vsi čisto iz sebe, ko se zjutraj prebudimo v krasno, sončno jutro in ko nas zvečer, še vedno to isto sonce, skoraj v posteljo pospremi.
Evo, print screena iz zelo zanesljive in predvsem izredno kritične strani z vremenskimi napovedmi za ta skrajšan delovni teden in podaljšan vikend.
Let there be sun!

Bizgeci

2008-04-30T16:22:00.000+02:00

Danes smo šle na kosilo same babnce, kar pomeni Sabina, Andreja in jaz. Človek bi se mogoče lahko začudil, da smo govorile o avtomobilih (kako je Sabinin ati v dizla natankal bencin in kako je nevemkoliko cilinderska mašina valda zaštekala ter kako je premeten avtomehanik, potem ko se je pozdravil, le ugotovil, da nekaj iz cevi ven diši ne po nafti, ampak po bencinu; kako dandanes ni več nobene razlike ali voziš dizla ali bencinarja, ker ima dizel z, recimo mašino 2,0 in naprej, že tako dobre pospeške, da je čisto vseeno) in fuzbalu (kako so včeraj Angleži praznovali zmago Manchester Uniteda nad Barco in to v Španiji - katastrofa!)). Ampak ne, nam se je zdelo prav super! :-) No, potem pa je končno beseda nanesla tudi na malce manj moško temo ali pa tudi ne. :-) Risanke. Sabina je čisto navdušena povedala, da je zadnjič pri prijateljih tuki v Bruslju gledala slovesnko risanko, ki se ji reče Bizgeci. Baje jih Blaževi starši doma snemajo in pošiljajo gor. Meni se je sicer zdelo, da sem že slišala zanje, samo gledala jih pa nisem še nikoli. Voila, Youtube rešitev za vse nevedneže. Res dobra risanka...liki (žval'ce) so taki preprosti, narisani v parih potezah, ukvarjajo se z vsakdanjimi stvarmi kot so zima, mraz in kurjava, počitnice na jugu in tako. Žal sta na Ytubu samo ti dve. Ampak meni je pa najbolj kul muzika. Mislim, da so Ani Pupedan plačali avtorske pravice. The best. Priporočam tudi ne več tako malim/mladim otrokom.

@ Manca: nekoč so bile rdečelaske

2008-04-25T16:59:00.000+02:00

Evo, našla...masterpieces made by your übergalactically-smart&funny etc. loverrrrrman. :-)

Še Google ne more mimo njega

2008-04-18T17:33:00.000+02:00

Najprepoznavnejši belgijski izvozni "artikel", ki ni gastronomski seveda, je inštalacija, skulptura ali karkoli že hočete, ki se imenuje Atomium. Zgrajen je bil leta 1958 in sicer za priložnost svetovne razstave Expo. Ta srebrni gigant meri 102 metra v višino in je sestavljen iz devetih kugel, premera 18 metrov, ki so med seboj povezane s cevmi. Celotna konstrukcija predstavlja kar 165 milijardokrat povečano molekulo železnega kristala.
No, in ta stvaritev, ki so jo sicer so ga imeli namen porušiti takoj po koncu Expa, danes še vedno stoji in privablja nečloveško veliko ljudi, zato tudi midva še nisva bila notri...niti slučajno se nama ni dalo čakat.
Sicer pa od zunaj res hudo izgleda, notranjost pa je baje še kar razočarajoča. Sta bila Manca in Gregor, pa nista bila preveč navdušena. Kakorkoli že, vse najboljše Atomium. :-)

Včeraj je imel Google tak lepo slikico, danes je pa ni več. :-(

Zanimivosti iz Oz-a

2008-04-14T15:37:00.000+02:00

Hm, danes teče natanko 18 dan, odkar sva se vrnila iz Australije (skoraj dve tretjini vsega časa, ki sva ga prebila tam doli). No, pa da vidim, če se še spomnim kakšnih zanimivih dejstev, lepih ali pa malo manj, ker potopisa se mi pač ne da pisat, slike pa se bodo dale videt šele, ko narediva en človeški izbor (iz cirka 11GB slik in filmčkov morva zbrat kakih max. 15o).
Torej:

1. Povprečna starost, ki jo koale dosežejo, je tam okoli 9 let. Na Hartleyevi krokodilji farmi pa imajo eno še dokaj poskočno, ki je stara kar 17 let. Nobeden ne ve, kakšen je razlog za doooolgo življenje.

2. Še ena o koalah: mit pravi, da so ta luškana, kosmata bitja tako lena in zaspana, ker so zadeta do evkaluptusovega listja, ki ga glodajo ves čas, medtem ko ne spijo. Mythbuster nam je odkril, da razlog za njihovo pasivnost sicer leži v evkaliptusu, ampak ne v njegovih halucinogenih lastnostih. Evkaliptusovo listje je namreč izredno nehranilno. Vsebuje 80% vode in samo 20% hranilnih snovi, kar pa še zdaleč ni dovolj, da bi medvedki lahko bili bolj aktivni, kakor so. Zato vedno samo dremajo...kot lenivci, samo da se malo lepše oprimejo unga drevesnega debla. :-)

3. Napadi krokodilov se dogajajo! Na letu od, mislim da, Cairnsa do Brisbana, je bila tudi ena še kar pošteno zdelana gospa na invalidskem vozičku. Ko smo zapuščali letalo, jo je stevardesa pred mano v prašala, kaj se ji je zgodilo. Ona pa, da je preživela napad krokodila. Prosim?? Pa je še enkrat ponovila, kat da bi slišala moje "mental question", preživela sem napad krokodila. Hm...Kot da to še ne bi bilo dovolj, mi Mel pošlje krok novičko, da je 2,5 m velik krokodilček napadel žensko, ki pa je na srečo tudi preživela.

4. Pa ne samo krokodili, tudi morski psi lepo upravičujejo svoj sloves - pred kratkim sem brala v naših časopisih, da je v Ballini, malem letališču, iz katerega sva midva letela v Sydney, kuža napadel enga suferja in ga žal ubil. Baje, da je do nesreče prišlo, ker surfer ni upošteval navodil, kje se lahko sufra in kje ne. Hja...

5. Avstralija zelo trpi zaradi požarov, t.i. bushfires. Leta 2006 je zgorelo med 50 in 60% celotnega naravnega parka The Grampians, kjer sva bila. Še danes so posledice zelo očitne, ampak drevesa se ne dajo. Precej bolj žalostno so jo odnesle živali - kenguruji so hitri in jim je uspelo zbežat, medtem ko so male živalce, koale in podobno pošteno nastradale. Baje, da se jih tam skoraj ne da več videt.

6. Meso kenguruja je zelo zdravo in prece popularno v avstralski kuhinji - nemastno, hranilno, nezateglo...še kar okusno, moram rečt, čeprav se nisem tako opogumila kot Aleš, ki si je kar cel "šnicl" privoščil. :-) Baje, da ga prodajajo tudi v Bruslju v enem izmed malce bolje založenih supermarketov (Delhaize, če bi se ga komu, ki je tukaj, zaluštalo).

7. Melanie nima pojma. :-) Possum in opossum sta dve različni vrsti živali. Possum živi v AU, na Sulaweziju, Novi Gvineji in tudi na Novi Zelandiji, medtem ko opossumi izhajajo iz južne Amerike. Imeni teh dveh sesalcev sta si tako podobni zato, ker je tudi podobnost med obema živalma precej očitna.

8. Luna na južni polobli je obrnjena na glavo, če jo primerjamo z našo tukaj. Pr nas ima obliko črke D, ko se debeli, in črke C, ko "crkuje", tam pa izgleda kot C, čeprav se debeli. Pa še nekaj za angliste...jaz sem se šele dol naučila, da se pojavu debeljenja in crkovanja lune reče waning and waxing. Vidi, vidi.

9. Streho sydneyske opere pokriva natanko 1.056 milijonov svetlečih švedskih ploščic (ki pa niti niso več tako hudo svetleče!).

10. V deževnem obdobju se v tropskih predelih AU (mi smo bili na Cape Tribulation) ne sme plavat, ker je morje polno ožigalkarjev (tudi takih smrtnonosnih), ki imajo baje tudi do 5-meterske lovke. Če te slučajno ožge taka beštija, imajo takoj ob plažah prvo pomoč, ki je kis, ocet, če hočete, s katerim si hitro razkužiš rano, potem na NUJNO TAKOJ na helikopter in v najbližjo bolnico. Če ne...

11. Baje konec poletja oz. v začetku jeseni v Sydney prideta tako Bregović, kakor Kusturica. Vsak posebej. V nepreveč svetlečo opero, vsaj Bregović s svojim orkestrom.

Mah, nešteto stvari bi še lahko napisala...

The final countdown

2008-02-26T17:34:00.000+01:00

Ta naslov sem že sicer uporabila za subject v mailu, ki sem ga danes zjutraj poslala Melanie, ampak me prav ne zanima, če komu ni všeč ponavljanje. :-) To je namreč najprimernejši način, kako izrazit najino trenutno dejansko in, vsaj moje, duševno stanje . Neee, ne bova se poročila in postala dolgočasna, podjarmljena, zapečatena, what-have-you-psycho-mumbo-jumbo-marriage-analysis...če je slučajno kdo to mislil. Nak. Ostajata nama samo še dva dni do odhoda...ko se naslednjič podpišem tukajle noter, mi ne bo treba iskat slik Great Barrier Reefa na Googlu, ampak bom imela svoje. Jupiiiiii. Komaj čakam, da si končno, jutri zvečer, najdeva čas in počasi zmečeva na kup vse, kar nujno rabiva za en mesec eksotične, tople, daljnje Avstralije in greva na 22-in-še-neki dolgo pot do Melanie in Sama v Melbourne.
Alora, dragi moji, kdorkoli že bere te moje občasne izlive veselja, ljubezni, navdušenja, otožnosti, razburjenosti, inteligence in kaj-jaz-vem še-vsega, lepo se imejte in en krasen marec vam želim, kjerkoli že boste!

Kvalitetna samota

2008-02-18T18:14:00.000+01:00

Po dolgem času sem bila spet sama doma. V petek je moj bučko odfrčal v Slovenijo, kjer je že v petek briljiral na delovnem/študijskem srečanju, v temle trenutku pa piše še pisni izpit iz informatike/računalništva. Skratka, v četrtek sva se malo razvajala z večerjico in filmom, v petek pa sem bila že sama. Po badmintonu sem šla direkt domov, ker sem še vedno nekaj pokašljevala in sem se hotela naspat in pozdravit za odbojkaški turnir, ki smo ga imeli v soboto in mimogrede, razturali vse! Ampak vse. :-)
No, da se vrnem na rdečo nit, ki se je zgubila nekje v zmagoslavju sobotnega turnirja, po naravi sem taka, da mi včasih paše, si vzet kak večer zase, kaj prebrat, pogledat kakšen solzav ali pa brezvezen chick flick, si vzet čas za premislek in tako. Mislim, da imamo vsi vsake toliko časa potrebo po taki kvalitetni samoti. No, v petek sem se lotila takšnega načina preživljanja časa in ko sem pogledala do konca nek film s Harissonom Fordom, vgasnila televizijo in se že skoraj napotila v spalnico, da v roke vzamem knjigo, sem se med vstajanjem iz kavča zavedela, da sem res čisto sama...da Aleša ni v sosednji sobi, da ga ni za računalnikom, da se ne tušira, da ne išče čokolade v kuhinji, da...da...da. Kako je stanovanje čisto drugačno, nekam prazno in tiho, ko ga ni! Pa me ni zagrabila melanholija, ravno nasprotno! Spet in ponovno, že ne vem več kolikič, sem se zavedela, kako grozno ga pogrešam, ko ga ni in kako strašansko rada ga imam! Komaj čakam četrtka! :-)

Vse je enkrat prvič

2008-02-14T14:47:00.000+01:00

Zgodilo se je neverjetno...po več kot dveh letih sem dobila familijarni obisk! Pri francoščini smo se velikokrat pogovarjali o obiskih, v bistvu predvsem o NEobiskih družinskih članov in kar me je najbolj presenetilo, je bilo spoznanje, da se je večina ljudi, s katerimi sem delila "šolske klopi", pritoževala nad tem, da jih od doma ne pride nihče pogledat. Prijatelji pridejo, večkrat, medtem ko družina nekako ne najde časa za obisk njihovega novega doma. Spraševali smo se o razlogih in nekateri so rekli, da se jim najbrž ne da hodit na obiske v severno evropsko državo, ki je bolj kot ne klimatsko neprivlačna, dolgočana, birokratska, bla bla bla. Kdo pa bi se hotel turistirat na takem mestu? Eeem, bullshit! No, jaz sem prepičana, da moji niti slučajno nimajo takega razloga, ampak da zajec tiči v enem drugem grmu in ta grm je zeloooooooo daleč od doma. In to je glavni razlog. Zdaj, ko je Nina bila končno pri nama, skupaj z Dejanom, bo lahko doma iz prve roke povedala, da je potovanje z letalom mačji kašelj (tudi zanjo je bilo prvič), da si tukaj in nazaj doma v dobrih treh urah, statistike letalskih nesreč v primerjavi z avtomobilskimi tudi govorijo v prid letalom, tako da...razlogov za odlaganje obiska ni več...no ja...prosim, ne še pridet naslednji mesec, ker se bova razvajala, kopala, sončila, plezala, šnorkljala, potaplajala, noro zabavala nikjer drugje kot v... Avstraliji! :-)

Aja, pa še nekaj slikic, da boste videli, da je Belgija the best!

Špegli

2008-01-27T11:54:00.000+01:00

- Ker vode še zmeraj ni,
- ker gremo na skvoš šele ob pol dveh,
- ker Aleš še spi, ker je prišel domov ob šestih zjutraj,
- ker zunja tako sije sonce, da brez očal ne morem sedet za računalnikom, ne da bi oslepela,

A. mi je ja pamet prišlo, da nisem niti omenila vikend paketa pri Markotu v italijanski prestolnici mode,
B. in sem čisto pozabila, da imam NOVA očala.

Jap, končno, po dveh letih iskanja enih pametnih rjavih sončnih očal, ki bi bila dovolj velika, da bi pokrila moje visoke obrvi in ne sedela na mojih ličnicah, ko se smejim, pa vendarle ne prevelika; da bi pasala na mojo čudno, za sončna očala očitno neprimerno bučo; da ne bi bila aviator stil, ampak klasično plastična, sem KONČNO našla svoja očala. In to v Milanu, na "tafensi" dizajnerski ulici, ki je kar pokala po vseh šivih zaradi do potankosti opicanjenih, barvno in črtno usklajenih italijanskih bejb in metroseksualcev. Da sploh ne omenjam modnih dodatkov! Kaj takega še v življenju nisem videla. Moje menje: kr neki!
Marko naju je peljal samo na sprehod, da vidiva, kaj to pomeni, potem pa smo hoteli med navadne ljudi, s fejk LV in Gucciji. Hja, pa nas je pot vodila tudi mimo Gucci trgovine, iz katere je Aleševo ostro oko ujela stalaža s sončnimi očali. Pejmo, pejmo, je rekel, mogoče najdeš kakšne zase. Ah, kje, sem rekla, ampak vseeno iz štosa, zavila v trgovino. Voila...and the rest is history. Zdaj imam pa nova očala.
Žal pa nisem našla zadnje tretjine svojega novoletnega darila (Aleševega, valda), ker so bile razprodaje in torbice, ki sem si jo nagledala, niso imeli. Ampak nisem še obupala. Morda jo najdem v Bruslju, morda celo v Sloveniji. Sam ne bo Gucci, a je prou? :-)

Puščava

2008-01-27T11:14:00.000+01:00

Ni vode! Spodaj na vhodu v bajto je baje obvestilo, kjer piše, da so zaprli cevi zaradi popravil in da je do nadaljnega tudi ne bomo imeli. Vsaj tako mi je povedala zgornja soseda, ki sem jo uhvatila, ko je hodila po stopnicah. Sama še nisem šla dol pogledat, pravi pa, da je zunaj pip'ca, kjer si lahko natočimo vodo. Svatšta. No, nekaj tako nepredvidljivega je tipično za Belgijo. Njihove storitve so obupne! Nezanesljivost in nepredvidljivost, pa se neučinkovitost so besede, ki mi najprej pridejo na pamet. Bog ne daj, da bi včeraj zjutraj, ko bi lahko človek še šel v štacuno in nabavil sixpack vode, dali ta frdamani fiche, kakor pravijo obestilom, dol na vrata. Bebci. No, zdej, ko sem se razburila, morem pa še na vc. To bo zabavno. Hihi.
Še dobro, da je totalno krasen dan, da sije sonce in da je na balkonu, kjer imamo zunanjo postajo za našega vremenarja, ki mu je ime Oregon, 22,3 stopinj!

Pomladanska utrujenost vs. pomladanska nespečnost

2008-01-18T11:42:00.000+01:00

Petki po Strabourgih so vedno lenobni, malce zaspani in počasni, predvsem pa uživaški. Pozno vstajanje, "a sit down" zajtrk, sveže stisnjen pomarančni sok, slastna dišeča kavica iz Baleatti kafetiere, Mladina...skratka, kraljevsko. Danes pa...sem takooooo utrujena in tako zaspana, da se komaj vlečem po stanovanju, Mladina mi še na kraj pameti ne pride, pomaranče sem si sicer stisnila, ampak samo zato, ker upam, da me vitamini spravijo pokonci. S kavo je ista štorija. Ampak nič ne pomaga. Aleš me je prosil, če lahko plačam račun za internet, pa sem prižgala računalnik in valda skočila mal na bloge in Mantsin komentar je inspiriral tale zapis. Pravi, da jo vsako leto obišče pomladanska nespečnost in da se ji letos nekako mudi in jo muči že way pred koledarskim začetkom pomladi. Hm, I wish. Jaz pa že več kot dva tedna trpim za spečnostjo. Če obstaja fenomen s takim imenom, če pa ne, ga pa uvajam jaz. Sploh se ne morem naspat. Res, da sem bila bolna, ampak tako pa spet ne, da bi mogla vsak dan spat po 12 ur! To ni normalno za človeka pri 30tih, ups 31tih. :-) Čez teden sem dobesedbno padla v posteljo ob pol enajstih, brez najmanjše šanse, da bi končno dokončala svoj ruski projekt Zločin in kazen. Včasih še luči nisem mogla ugasnit. Prisežem! Spala sem do pol osmih in se zbudila...sveža in naspana???...hm, guess again. Povožena kot žaba na cesti. (Se oproščam žabicam za tako kruto primerjavo!) Včeraj ista zgodba. Zaspala ob pol dvanastih in se danes zbudila ob desetih, kot da sploh še spat nisem šla! Znorela bom. Nobene energije ne morem skupi spravit, nič se mi ne da. Iskreno upam, da je to pomladanska utrujenost, čeprav zunaj vlada koledarska zima. Manca, daj mi recept za nespečnost, če ne bom vsako pomlad na pol prespala!

Špricanje službe

2008-01-10T18:04:00.000+01:00

Letošnji novoletni prazniki so naredili svoje in evo nas, žrtve novoletnega virusnega pokola. Aleš je doma od torka, jaz sem se mu pa pridružila včeraj. Z vsemi štrimi (borovničkami, vodko, ginom in kuhancem) sva se borila vse do in se malce po novem letu, pol pa ni bilo več pomoči. Jaz sem še nekako optimistično šla v torek pogledat v službo, pa sem si kuj premislila. Še dober, da imamo tak režim, da lahko ostaneš doma največ tri dni brez zdravniškega opravičila, če se bolniška ne veže na vikend ali praznike. Tako da jutr morem it, če ne bom mogla it k dohtarju, kar pa ni najbolj preprosto tukajle v deželi birokracije. Sploh pa še nisem našla dobrega dohtarja, tako da...jutr ziher grem v službo...kjer so itak tudi vsi neki bolni ali jih pa ni tam.
No, ko sem ravno omenjala novo leto, evo nekaj fotk, ki nam jih je uspelo posnet.

Pa srečn'ga in predvsem zdrav'ga!

Grand finale

2007-12-23T18:13:00.000+01:00

Česa? Letošnjega leta? Nope. Ko smo se v petek, po vseh mukah in težavah in zastojih na cesti, pripeljali iz letališča, je moj uč ujel plakat za koncert Magnifica. Oba z Alešem sva se v trenutku strinjala, da tega Grand finala pa res ne smeva zamudit in glej ga vraga, zvezde so nama bile naklonjene, tudi Gregorju in Manci mimogrede, tako da se gremo čez kako zelo slabo uro grebst za sedeže po izbiri na zahodno tribuno Tivolske dvorane. Me res zanima, kako bo. Magnifica sem imela že od nekdaj v ušesu, amapk na koncertu pa še nisem imela priložnosti biti. Tako da...let the countdown begin...

Pomanjkanje časa za ažurnost

2007-11-16T16:00:00.001+01:00

Ker se bliža konec leta, imamo v službi kakor po dobri stari navadi norijo, kar posledično pomeni kronično pomanjakanje časa, da bi med službo naredila kaj pametnega zase. Sploh. Doma je moj študent zasedel računalnik...prva devetka je že padla, tako da, GO Aleš, GO!! Aja, no, da se vrnem k rdeči niti, ki je ažurnost mojih zapisov, ki to seveda ni, kakor vam je že jasno, če pa še ni, pa bo kmalu.
Čas je sicer prehitel ta dogodek, ampak mislim, da si vseeno in absolutno zasluži par pridevnikov. Ampak, pridevnikov ni brez samostalnikov...torej...rojstni dan...darila...masaža na domu..."nakolenčniki" za odbojko, kakor jim jaz pravim...CD in s cedejem povezane karte za koncert Amy Winehouse. Pošteno bom priznala, da nisem imela pojma, kdo je ta črnolasa bejba, ampak ko sem poslušala njen drugi CD - Rehab, sem se čisto navdušila nad njo. Skoz jo poslušam, ampak res, neprestano. V službi imam CD, na poti tja in domov pa na iPodu, doma na netu...
No, ampak, da se vrnem na 30. novembra, ko je imela v Bruslju v Ancienne Belgique enega izmed svojih koncertov. Dan pred tem sem si ukradala malo časa, da sem si prebrala nekaj o tem angleškem, 24-letnem fenomenu, ki je dobila že nešteto glasbenih nagrad in se "naučila", da je bejba res hudo odvisna od alkohola in drog in bog vedi česa še. Baje, da je na nekatere koncerte sploh ni bilo. As simple as that. Ampak mi smo imeli srečo, prišla je, z enourno zamudo sicer, ampak, ko se je pojavila na odru...prvi šok...drobcena, suhljata črnolaska, ki se je komaj, dobesedno privlekla na oder, majala se je, kot da bi hodila po brvi, zadeta kot šimija. Majke mi, jaz še v življenju nisem videla koga tako pribitega kakor je bila ona. Prisežem. Brisala se je pod nosom, spila najprej dva deci rdeče pijače, za katero dvomim, da je bil brusnični sok, vmes se je opotekala pred mikrofonom, ki ga je hvala bogu imela pred sabo, da se je lahko naslonila nanj, če ne bi se razletela kolikor je dolga in široka. Publike sploh ni pogledala, kajti tla so bila pač bolj zanimiva...ali pa je mogoče imela na njih napisano besedilo...ali pa tudi ne, ker je pol komadov odpela, kakor je rekel Julien, poznavalec njenih besedil, napol in spustila tudi po dve kitici. Skratka, prvi šok se je spremenil v smeh in pričakovanje, kako za vraga ji bo ratalo speljat koncert. Potem pa je sledil drugi šok - ta patetična pojava v roza mini opravci s korzetom, v katerega si je neprestano tlačila za svojo miniaturno postavo ogromne joške, pri čemer se je še vedno opotekala skupaj z mikrofonom, je odprla usta in po fantastično akustično dovršeni dvorani se je razlegel tako...no, zdaj pa sledijo pridevniki...omamen, fenomenalen, senzacionalem, fantastičen, dominanten, v nebo vpijoč glas, ob katerem sem dobila kurjo polt. Nisem mogla verjet, kaj vidim in kaj slišim. Škoda, da je bila res tako neverjetno zadeta in se nas večina ni mogla osredotočit na njen glas in komade, ampak smo vsi samo čakali, kaj bo spet všpičila...ali bo zmogla zaigrat kitaro...NOT...ali jo bo zmogla sama odlozit...NOT...ali bo šla iz odra, prosila backvokalista naj predstavi bend in šla bruhat...YAP...
Skratka, če bi bila pri sebi, bi lahko naredila takšno fenomenalno vzdušje, tako nepozaben koncert, kot bi si ga lahko samo želel. In jaz bi lahko rekla, da je to daleč najboljši koncert, na katerem sem bila...ever. Tako pa to zaenkrat ostaja lanski Robbijev. Me je pa vseeno navdušila s svojo muziko, posnela sem si tudi njen prvi CD, s stilom, pa tudi s pojavo, kaj hočem. V bistvu celo tako, da sem se namaškirala vanjo za naš babji žur. I was good. :-)
Upam, da se bo skulirala, nehala zadevat, ker mislim, da ima neverjeten potencial, takšnega, ki ga že dooooooolgo ni bilo na področju ženskega vokala. Go to rehab, Amy!

November@home

2007-11-16T14:13:00.000+01:00

Imela sva plan, da greva za novemberske počitnice, s katerimi koledar letos res ni skoparil, v Francijo z Davidom in Ajdo, malo poplezovat. Žal sem nama je podrl, ker Aleš ni dobil dopusta, ampak all in all je bila tudi različica "november@home" zelo dobrodošla. Spanje v pozna, včasih bolj drugič manj sončna jutra, sva prekinila v petek zjutraj, ko sva se še kar zgodaj podala na enodnevni izlet v pregovorno čudovit, nepozaben, pravljičen, vendar še vedno dovolj resničen Ghent, glavno mesto Vzhodne Flandrije. Mesto je bilo v Srednjem veku drug največje evropsko mesto, takoj za Parizom, in izredno bogato. Danes pa je Ghent poznam kot pristaniško in univerzitetno mesto, dom številnih študentov iz vsepovsod, ki je je le kakšno zelo slabo urico vožnje z vlakom oddaljen od Bruslja...odvisno, kateri vlak vzameš. :-)
Skratka, šla sva si pogledat ta turistični biser Belgije, ampak žal nama vreme ni bilo ravno namenjeno, saj se je nekdo odločil, da bo nad mesto poslal sivino in neprestano pršenje, tako da moram priznat, da me mesto ni navdušilo tako kot bi me moralo, I guess. Vem, da ni fer, ampak tako je. Edino kar lahko naredim je, da mu dam še eno priložnost in sicer na en lep, krasen, sončen in jasen dan...
No, zaenkrat pa lahko ponudim bolj kot ne temačno in srednjeveško podobo Ghenta s pinch of us. Voila...

Octogenarian...

2007-10-09T17:47:00.000+02:00

...ali po slovensko osemdesetletnik oz. osemdesetletnica. Naša mama Albina je namreč pred skoraj dvema tednoma praznovala svojih osemdeset pomladi! In to ne praznovala doma, v krogu najožje družine, ob tortici in čaju, temveč v naši vaški gostilni, ki je na dotično soboto prebavljala kar šestedeset ljudi. Nabralo se nas je iz vseh vetrov, vseh starosti in velikosti, in vsi, prav vsi brez izjeme smo bili odlične volje, pripravljeni na žur, ki smo ga tudi pošteno izvedli, skupaj z mamo in atom, ki bo svoj "oktogenerski" dan praznoval čez malo manj kot kako leto.

Naše druženje se je začelo okoli šestih in se končalo, morda ne boste verjeli, ampak ob nekaj čez tretjo uro zjutraj. Tisti, ki smo prišli prvi, smo pa naši stari navadi odlšli zadnji. Kakšni Štajerci bi pa bili, če bi se zadeva drugače odvila, a ne? :-)

Res sem vesela, da so se doma odločili v prid praznovanja in ne samo to, temveč tudi v prid širše zasedbe, kakor je bila na začetku planirana. Tako sem imela priložnost videt ne samo moje najdražje domače, ampak tudi nebroj drugih ljudi, sosedov, družinskih prijateljev in še koga, ki so mi, zaradi tega, ker pač živim malce dlje od doma kakor ponavadi, ušli iz vidnega polja. :-)

No, tukaj pa še nekaj slikic za dokaz in posladek. Vse najboljše mama, še enkrat, na mnoga, vesela, živahna in plesno razpoložena leta.

Burma

2007-10-04T23:27:00.001+02:00

Što se mora nije težko

2007-08-06T14:01:00.000+02:00

Poletje je čas zatišja. Naša edina demokratično izvoljena izmed Evrospkih institucij se je razkropila po svetu. Skupaj pride šele konec avgusta, ko se bo seveda in brez dvoma ponovno začela norija, saj se konec leta bliža s svetlobno hitrostjo in treba je sprejet čimveč direktiv, uredb, odločb, sklepov, resolucij... in tako rešiti Evropo in svet...
Skratka, zadnja dva tedna se čisto nič ne dogaja, pisarne so prazne, hrana v menzi je katostrofalna, v službo tisti, ki smo si počitnice zaradi takšnih in drugačnih razlogov premaknili na drugo polovico avgusta, prihajamo kasneje...tam okol pol desetih, in odhajamo prej...tam okol pol petih. Včasih pa kak petek sploh ne pridemo, ker sva itak dve tajnici, dela pa niti za četrt nesposobne tajnice, ki je z levo nogo vstala, ni. Enkrat ena ostane doma, si naredi podaljšan vikend, drugič pa druga. Greh, vem, ampak rada takole grešim. Čeprav mi je na trenutke dolgčas, si vedno najdem kaj za prebrat...in po mal pomislit na to temo...kot recimo danes...

...na RTV sem prebrala, da v Slo že velja nekadilski zakon (čisto sem pozabila, da smo že avgusta...po vremenu se ziher ne morem orientirat!) in da inšpektorji niso zaznali večjih kršitev in da vse poteka normalno. Morem priznat, da nisem presenečena, glede na to, da smo Slovenci vedno taki, veliko lajamo in malo grizemo. Če se samo spomnim večine, seveda ne vseh, komentarjev na RTV ali pa Delu...kako primitivno se se oglašali, bentili, lomastili in grozili, da kaj takega v Sloveniji pač ne bo mogoče izvest. Še mentalni preskok bi bil težek, kaj šele konkretno nehat kadit vsepovsod, kjer se ti je zaluštalo. Hm, navsezadnje pa le ni bilo tako težko. Nihče več se ne petelini, vsi lepo upoštevajo zakon in kadijo samo še na terasah. Čemu potem vso to bezpomensko, širokoustniško upiranje? Samo da se govori, I guess.
V Bruslju je tako že od prvega janurja tega leta, se mi zdi. Sicer imajo še neko klavzulo, ki pravi, da se v gostilnah, katerih zalužek od hrane ne presega 30% celotnega zalužka, lahko kadi. Take so predvsem pivnice in Irish pubi, ampak se mi zdi, da se z novim letom tudi tem obeta popolna prepoved. Jaz morem priznat, čeprav si tu in tam kakšen čikec prižgem, da absolutno podpiram ta zakon. Lepo lahko greš v restvracijo, normalno poješ večerjo, spiješ kak kozaček vina, rečeš kakšno pametno, valda, in prideš domov ves dišeč po zrezkih, testeninah in vegetarjanskem voku. Kar pa je svekakor boljše kot prit domov ves prekajen kot losos. A ni res? No, kakorkoli že, što se mora nije težko, ali kako že pravijo. Očitno tudi za Slovence ali pa predvsem za nas.

Vrnitev v prihodnost

2007-07-29T21:26:00.000+02:00

Končnooo!! V soboto sva po skoraj dveh letih življenja v temi, brez BBC-ja, Arte-ja, TV4, TV5, TV Brussel, MTV-ja in še nebroj drugih kanalov, ki ti vsakodnevno širijo obzorja, končno storila odločilni korak in kupila televizijo! Sicer tej živini, ki zdaj ponosno stoji v naši dnevni sobi in cele dneve med naju trosi novice v vsaj 7 evropskih jezikih, od katerih nama prideta prav dva...v najboljšem primeru trije, skoraj ne morem reči več televizija, saj presneto resno presega dimenzije normalnega TV-ja, ki sem ga imela doma. Good old Gorenje, premera se mi zdi...51 cm, ki še zmeraj dela, mimo grede. Skratka, "žval" je gigantska, ampak krasna. I love it. We love ti! Aleš je moški pri naši hiši, kar se bo po moje vsem zdelo najbolj logično na svetu, a ne? :-) Skratka, on je najprej predlagal, da kupiva vsaj 94 cm ekran. Mene je seveda takoj na rit vrglo, češ, halo, pa sej ne rabiva kina doma. Hm, ampak kako hitro sem si pa premislila! In bila v končni fazi nakupa celo jaz tista, ki sem vztrajala na 102 centimertskem - "a regular cinema" imamo zdaj doma in za nič več drugega časa, kakor za filme velikega formata. Hihi. Krstila sva jo takoj včeraj po prihodu iz nakupovalnega centra, kjer sva prebila 4 debele, utrujajoče ure, skakajoč iz ene štacune v drugo, primerjujoč specifikacije, dimenzije, cene, skratka vse, kar se je dalo primerjati. Lord of the rings - The fellowship of the ring - odlično se je izkazal, naš velikanski, sveži, "najboljšejši tv", kar sem jih kdajkoli imela.

Szia

2007-07-18T15:17:00.000+02:00

Vedno bolj so mi pri srcu vikend skoki po evropskih mestih, mestecih, krajih, vasicah.... Odkar sem v Bruslju (hm, to bo kmalu naneslo 2 leti!), jih je bilo že kar nekaj. Če se spomnem samo nekaterih...z Alesem v dveh prikupnih mestecih francoske Champagne, Troyes in Reimsu...z Uršo, Sabino, Nastjo ter malo Lanico v Luxembourgu pri naši skorajšnji mamici Maji in očkotu Urošu ter že uspešni mamici Lili in njeni sladki mali Brini...sončen, sproščujoč in v hudih, ogromnih toplicah plavajoč vikend paket v Budimpešti pri Uršini prijateljici Kati Madžarki...ki se je začel nedavno nazaj, pred natanko 5 dnevi in sedemnajstimi urami, ko sva se z Uršo vkrcale na letalo SN Brussels za Budimpešto. Hura! Sicer potovanje z letalom ne bi bilo isto, če ne bi imeli vsaj pol ure zamude. No, iz našega "gata" so potem, ko so nas prestavili na B1, odleteli v Tel Aviv. Še dobro, da sva opazile, ker bi zamudile res krasen vikend. Nad Budimpešto samo, morem priznat, sem bila kar malce razočarana. Seveda se zavedam, da je logično, da trpi zaradi posledic zgodovine, ampak vseeno. Pešta me je na trenutke spomnila na široke ulice Bangkoka, pa ne zaradi hektičnega prometa ali pa gneče in onesnaženosti, temveč zaradi na pol dokončanih ali pa napol razpadajočih stavb (saj ne vem natančno), ki izgledajo, kakor da nikogar več ne briga, kaj se je oz. kaj se bo zgodilo z njimi. Starih, zarjavelih busov in tramov, pa ogromnih billboard plakatov, ki delajo reklame za sve i svašta.

No, za razliko od Pešte, je Buda precej lepša, čistejša, bolj zelena in vsekakor bolj obljudena, saj je le administrativni, akademski in turistični center Maržarske. Da se vanjo zliva precej več državnih finančnih sredstev, pa se vidi že na zelo daleč.

Če sem že omenila malce manj pozitivni vtis, ki ga je name naredila zunanja podoba mesta, morem zdaj nujno dodati nekaj pozitivnega...kljub napovedi vročinskega vala, ki naj bi zajel Madžarsko, zaradi katere je večina ljudi pobegnila na hrvaško morje ali pa na svoj Balaton, je bilo mesto nadvse prijetno. Odprtost na vse možne strani neba (hm, vseh 8 :-)) ga naredi neverjetno svežega, v katerem se da dihat, pa čeprav je ne vem koliko čez 30 stopinj. Vsaj meni se je tako zdelo...še posebej zaradi Bruslja, ki je na vse možne strani neba zaprt! :-)

Mislim, da naju je bila Kati ravno toliko vesela, kakor midve nje in minipočitnic pri njej, saj je končno dobila dve "nadebudni žurerski duši", s katerima je končno lahko odkrila vsaj dve novi pridobitvi Budimpešte. Govorim seveda o barčkih, saj je jasno, a ne? Prvi se nahaja na notranjem dvorišču stavbe, ki med letom služi kot srednja šola, čez poletje pa jo zaprejo in na vrtu odprejo super skuliran, domisleno urejen, retro bar, kjer se zbira kul folk. Vzdušje me je spomnilo na poletni Kud. Ljudje posedajo, čvekajo, srkajo pivo, vino ali unikum (tipično madžarsko žganjico, ki sumljivo spominja na Jägra, samo da je 100x grenkejši...sicer ga pa pijejo za zdravje...hihi). Edino kar manjka, je muzika. Smešno, ampak skoraj nikjer nimajo muzike. To nama je pa res manjkalo. Nama z Uršo.
Drugi se je tudi ravnokar odprl, in se nahaja na razgledni točki nad Chain Bridgeom, takoj pod gradom, od koder se razprostira čudovit pogleda nad Budo in Pešto. Ta pa je čisto drugačne sorte kar zgornji, ampak vseeno zelo privlačen, še posebej zaradi razgleda, senčke in slastnega sirovega krožnika, ki smo ga s kruhom pomazale.
Naslednja lokacija...ampak tukaj je Kati že bila...enkrat. :-)... Vegetarium restavracija...odlična hrana, zelo lep ambient, ampak porcije pa ne morem opisat z eno samo besedo. Čisto preveč gigantske! Vse je popolnoma izven proporcij normalnega, a ne Urša. Midve bi lahko prosile za doggy bag in imele super kosilo naslednji dan. In ker nisva, smo pač morale same skuhat pašto. Voda in sonce v enih izmed treh ogromnih toplic v Budimpešti so nas namreč čisto izčrpale. Sploh naju z Uršo, ki sva preplavale 43 dolžin "tavelikega" bazena...z belima polivinilastima kapicama na glavah. Kaj sva bile seksi!!

No, še dobro, da sva se ful najedle, ker...seveda je imelo letalo zamudo, kaj pa drugega? Šele nekaj po polnoči smo pristale v objemu svojih od napornega, dooooolgega vikenda utrujenih možekov. Ljubo doma, kdor ga ima...ampak naslednji vikend pa v Strasbourg k Sabini in Julienu...na kolo za zdravo telo.

Ta veseli dan...

2007-06-21T17:16:00.000+02:00

ali Moj Aleš je naredil konkur!
Čestitam, bejbi, tako se dela! Le glej, da me danes se prepoznaš, ko se vam pridružim na pivu, malce kasneje. Hm, mogoče pa lahko jaz ze na letalu začnem praznovat... :-)

Za vse tiste, ki ne poznate eurožargona pa: concours je francoska beseda, ki pomeni nič drugega kot izpit...ampak pozor, ta izpit ni zgolj izpit, koker Glagol I na angleščini ali pa Statistika na geografiji...to je izpit, s katerim si zagotoviš redno službo v Evropskih institucijah, za vse večne čase! Če hočeš seveda, ampak, bistvo je, da si socialno in financno preskrbljen. Na tebi pa je, ali to sprejmeš ali ne. Tako je to, da...

Alora, dragi moj darlington, še enkrat čestitam!

Sicer pa, čestitke namenjan tudi Sabini, Snezani, Petru, Urošu, Klemnu, Tini, Sandri, Sajotu, Anzetu in skratka vsem, ki so danes naredil katerikoli konkur! Bravo Evrokati!

Home alone

2007-06-13T10:10:00.000+02:00

Ja, take 'mamo. Moz me je prepustil na milost in nemilost ostrim zobem velikega, usmrajenega mesta, medtem ko on uziva, sklepam, na eni razkosni ladji sredi Rdecega morja, s polnimi pljuci vdihuje svezino morskega zraka in se iz oci v oci srecuje s papagajkami, morskimi zvezdami, kravami in kuzki. Pa se nicesar ne more delit z mano niti jaz ne z njim, ker se nahaja v mobilnem mrku in to ze en cel teden. Jaz pa.... home alone. Vse lepo in prav, vzela sem si cas zase, pobarvala drzalo za casopise in revije, v zeleno seveda, kaj pa ste mislili? Popleskala tudi okvir od ogledala, ki ga bomo obesili v delovno sobo, I think. V katero barvo? Brez komentarja.
Kupila darilo za Alesa, igrala skvos, badminton, vsak dan kolesarila od doma v sluzbo in nazaj, vcasih celo dvakrat, hodila na pijacke in cveke in kosila in v sluzbo in domov in prala in kuhala in likala in cepela pred racunalnikom (en dan celo 4 cele ure, ker se nisem mogla odtrgat od ene fantasticne BBC-jeve nadaljevanke State of play), skratka...delala sve i svasta, super je bilo, ampak kar je prevec je pa prevec...naj ze pride enkrat nazaj!! Toliko stvari je, ki bi mu jih vsak dan rada povedala, pa ne morem. Kam naj vse te informacije shranim? Ko pride nazaj, jih bo ze taka gmota, da bom mogla naredit' hudo selekcijo in nebroj zanimivosti se bo za vedno izgubilo, brez da bi on slisal zanje. Beda. Pa tako lepo sem jih vsak dan zbirala, kar pac zenske najbolj obvladamo, kakor bi rekel Jamski clovek Uros Fürst. Jah, kaj naj zdaj? Pride sele v nedeljo, tako da, edina stvar, ki mi ostane, je uzivat se tehle nekaj samskih dni, ga zurat do onemoglosti, hodit spat ob 6h zjutraj...ahahahaha, sala stoletja. Stara sem ze, ne morem vec tega pocet. Torej, kaj mi preostane? Nic, pocakat, da pride domov, mu skocit v objem (tako da ga skor zadusim) in mu povedat, da sem ga ful ful ful ful ful ful ful ful pogresala!

Moja Ninka...

2007-06-08T09:46:00.000+02:00

... pravzaprav niti ni vec tako mala Ninka, ampak je ze prava Nina. :-) Velka punca, vsak dan bolj pametna in razgledana, kar vedno znova opazam po najinih pogovorih, ki so v zadnjem letu in pol zal skoraj v vecini omejeni na messenger in na maile. Ja, to je pa pomanjkljivost zivljenja v tujini... :-( Ampak ne bom jamrala in tarnala, jokala in stokala, ker to ni bil moj namen. Moj namen je bil poiskat nekaj slicic, ki sva jih z Ninko naredile za letosnje Velikonocne praznike, in jih naflikat v tale moj spletni dnevnik. :-) Evo...

Lupčka za brzdej

2007-06-01T16:44:00.000+02:00

Čigavega? Mojega? Neeee, moj Bučko z lučko praznuje na dan današnji, 1. junija svoj brzdej. Hja, kako ga praznuje je bolj vprašanje, saj je danes revček v koordinaciji in še dežuren...ampak mislim, da se je našla herojinja...heroinja...kaj pa jaz vem, kako temu danes Toporišč reče, ki bo prevzela njegovo dežuranje (super pridna Tina!), tako da bova lahko šla najprej vse premagat na badminton, potem pa vsi skupaj še na kakšno pijačko ali dve ali tri.

Bebji, še enkrat, vse najboljše, najlepše in da bi videl vsaj 8 morskih psov!
Evo ti še enga lupčka...

Peter Klepec

2007-05-24T17:39:00.001+02:00

Naslov je zavajoč...Petek Klepec je v bistvu Peter Slovsa, ki me ravnokar nekaj zafrkava, ces da zakaj imam samo pet objav na svojem blogu. Kako to, da ne pisem vsak dan, kako sem se imela, kako me Ales zaveseljuje in tako naprej. No, pa sem se spomnila, da me je v bistvu on razveselil...aja, manjka predzgodba...who the flika je Peter? Moj skustran sodelavec, ki nas je hotel zapustiti konec julija. Mene in se pet kerljcev v nasi pravno-lingvisticni sluzbi EP. Dobil je ponudbo na SPBR-ju (stalnem predstavnistvu rep. Slovenije v Bruslju), kjer bi v naslednjem letu pomagal pri slovenskem predsedovanju. Meni sicer ni bilo vsec, ker se je odlocil, da bo zamenjal sluzbo, ampak roko na srce, tista sluzba bi bila zanj boljsa v vsebinskem smislu, v smislu njegove studijske usmeritve, v moznostih za naprej, ce bi slucajno hotel nazaj v Slovenijo. Skratka, mislim, da se je prav odlocil, ceprav je bila odlocitev vse prej kot lahka. No, predvcerajsnjim pa nam je povedal, da so se v nasi preljubi javni upravi odlocil skenslat (ali kot oni pravijo -opravili so sistematizacijo...whatever) eno delovno mesto in glej ga vraga, ce ni bilo to ravno tisto, za katerega se je pred kakim mesecem dni odlocil. Moram biti iskrena in reci, da sem v trenutku, ko sem dobila njegov mail, postala razcepljena osebnost. :-) En del mene je bil razocaran, ker se je zgodilo, kar pac se je (baje je to stalna praksa v sl. javni upravi), drugi del pa je bil vesel, da ostane, ker je res fejst fant. Zabaven sodelavec, ce ne drugace, si svoje kodrcke natsima tako, da je pogled najn za crknt smesn, priden kot mravljica, brithen kot strla, vcasih mu celo rata bit duhovit. :-)
Peter, sori, ker se tale zadeva s predstavnistvom ni izsla, ampak prepricana sem, da ti bo ful boljse in predvsem lepse med nami, lepimi in pametnimi asistenti in pravniki-lingvisti!
WELCOME BACK!

Izklop

2007-05-02T09:29:00.000+02:00

Guten morgen moji najdrazji...
...saj sploh ne morem verjet, sa so minili ze petek, sobota, nedelja, ponedeljek in se torek, ne da bi se jst "prkonektala" internet...no, toliko o moji globaliziranosti. :-)
Imam pa najboljsi razlog na svetu in v "lajfu" kakor bi rekla nasa Urska. Ze tretji dan namrec spiva v novem stanovanju!! Huraaaaaaa. Sicer je vse se v skatlah, vreckah, torbah, kartonih, razen seveda tistega kar spada v kuhinjo in kopalnico, ampak gre nekako. Vsak dan malo lepse izgleda...in vsak dan je najina denarnica malce bolj prazna. :-)
Ce bo slucajno tole bral kdo, ki me pogresa na skypu, potem naj povem, da me se nekaj casa zal ne bo. :-( Moreva najprej kupit TV, pol pa bova se na netu dosegljiva... al pa tudi ne, ker bova skoz in kar naprej bulila tisto 104 centimetersko skatlo - tocno tako, Ales hoce met kino doma :-)

No, zaenkrat se bom poslovila, sem tako utrujena, da se komaj skupi drzim, pa se morem kaj narest pametnega, pa francoscino se morem ucit in se in se. Piste mi kej, moji dragi, takole se bomo edino lahko brali - al pa po mailu.

Lupcke od novopecene Schaarbeecanke (ps. Schaarbeek je po tanovem moja komuna)

Dolgocasno, soparno bruseljsko popopldne...

2007-04-25T17:03:00.000+02:00

...je prekinil klic...in sevede ne bi bila jaz, ce ne ni v tistem dolocenem trenutku, ko je zacingljal moj mobi, ze na stacionarnem telefonu z mojo najljubso sodelavko Sandro iz Svedske, malce zmesano, ampak na izredno simpaticen nacin - tako kot jaz. :-) Skratka...vsa zacudena, kdo pa mene sredi dneva klice na mobija (resnicna redkost) in zagledam Lili Lux. Hmmmm, tole se pa slisi skoraj tako kot moj prejsnji post, ko mi je taista Lili poslala novicno, da sta presrecna starsa.
No, da nadaljujem...Lili pravi, da je v Bruslju in to cisto blizu moje sluzbe. Place Luxembourg - mesto, kamor se vsak popoldne in vecer zgrinjajo divizije utrujenih in pircka ter druzbe, da ne pozabim omeniti sonca zeljnih evrokratov. Ni ravno moj najljubsi plac, ce sem iskrena.

Ampak danes je drugace, 90% folka je v Strasbourgu, kjer so se nasi predragi evroposlanci odlocili, da je Hrvaska resnicno napredovala v svojih pogajanjih za pristop, vendar pa da jo caka se veliko dela - predvsem na podrocju pravosodja in javne uprave, ter na podrocju resevanja problemov z mejami in boja proti korupciji. Potrdili so tudi Direktivo o placilnih storitvah na notranjem trgu, ki naj bi kao zacela veljati z letom 2010. Hm, odlicno, ce mene vprasate! Aja, kaj to pomeni, v bistvu?
V bistvu to pomeni, da bomo lahko po celi Evropi ceneje in hitreje opravljali bančne trasnferje. Trenutno je namrec tako, da ce jaz nakazem danes denar na slovenski racun, potem pride tja sele cez kake 4 ali 5 dni. Kar pomeni, da ga banka zadrzuje, si nabira dnevne obresti in na tak nacin bogati. :-) No ja, od mojih nakazil sicer ne. :-)

Joj, kako sem zabluzila. Kar sem hotla povedat je to, da sem se dobila z Lili, njeno mamico in malo Brino. Joj, kako miceno je tole lepo bitjece. Ampak tako pridna, da ne mores verejt. Res zlata. Sem jo pestvala skor cel cas in ni cist nic jokala...pocela je pa vse ostalo. :-) pacila se je, grabila me za prste, pokazala jezicka, punkala... :-) pridna in zaposlena punca. Komi cakam, da grem junija v Luxa pogledat Majo in Milosa ter Lili in Brino. Joooj, same mamice in sami dojencki. Kdo pravi, da imamo Slovenci negativni prirastek? Moje pr'jatelce pridno skrbijo za mlade, lepe in pametne Slovence. Bravo mame!!

Lupcke od zdej pa ze 3x tete A

Lili, Ives in Brina

2007-03-27T10:50:00.000+02:00

Huraaaa za naso Liliko! Vceraj popoldne mi je v torbi zacvingljal telefon. Mesidz. Hm, od koga le? Od kar sem v Bruslju ne dobivam glih velik sms-ov. Skratka, pogledam in dobim naslednje sporocilo:
In je ze tu nasa tretja clanica! Brina je stara manj kot dve uri in tehta 2,5 kg. Ata in mama sta presrecna.
Ojojojojojoj, kar solze so mi prisle na oci, tako sem bla vesela. No, pa ne mi rect, da jst itak skoz neki jokam. Ni res! :-) Tokrat sem poleg orosenih oci dobila tudi kurjo polt in srcni utrip, visji kar za 2x! Noro! Ena mala strucka z imemom Brina bo od zdej naprej kratkocasila naso drago Lili in Ivesa!! Cestitaaaaam, mama in ata!!!

Obisk

2007-03-26T09:58:00.000+02:00

Jaaaa, spet sem imela obisk! Na prejsnjo dezevno in presneto mrzlo marcevsko sredo sem imela cast in najvecje veselje objet nasega novopecenega ockota Bostjana! Seminar...pardon Bostjan, sestanek skupine, ki soustvarja program Europass, ga je pripeljal v moje malo mesto in uspelo nam je popit dve pivi v Harry Canary (haha, tuki imajo Irih pubi res domislena imena...naj nastejem se kaksnega...Old Oak, James Joyce), se pomenit kako in kaj in celo pravocasno v 15 minutah pr'sibat z naso super truper Toyo na Zaventem, belgijsko nacionalno letalice, od koder je Adria odpeljala nasega Bosteta nazaj v Slovenijo k svoji Meri in Aneju. Bostjan, cimvec takih ali pa malce daljsih obiskov, prosim!! :-)

Pred tremi dnevi, natanco na SPET dezevno, sivo in se kr mrzlo soboto, pa smo se vid'le se s Spelo. Ko smo se skupaj s Karin sedele v Cremerie de la vache, se basale z odlicno paradiznikovo juho, palacinkami s cokolado in cokoladnim muffinom s chantilly prelivom, sem se pocutla, kot da smo glihkar zakljucile delovni dan na Britishu in sle na Cankarjevo nabrezje nekaj majhnega sneknit. Super je bilo. Res! Ker je Karin mogla it kupit novo ponev, smo se razsle in midve s Spelo sva krenile na Chatlain, domicil, ki ga bova z Alesem zelo kmalu zamenjala! Hura, se ze neskoncno veseliva...ampak o tem kdaj drugic. Skratka, Spela pri meni doma na "Early" Grayu (sori za BC interno foro), ob Leonidas cokoladici...ce se nisem izvedela vsega ob sladicah pri Kravici (vache namrec pomeni krava pr fr), potem se je to zgodilo v nasi kuhinji. Res je lepo slisat, kako se imajo doma vsi radi, se selijo, nacrtujejo velike korake v bliznji prihodnosti...no, eni pa malo manjse, a ne Sasa...(dej, pokazi tole pisanje se svojemu mozu Spela)...Spela ni mogla nehat o teb govorit. Vidis, kako te ima rada in ful se je sekirala, ker si ti sam doma, z zlomljeno nogo, nikogar, ki bi te "mojckal". Skratka, pocasi in ziher z majhnimi koraki in pazi nase.

Se obiske, se obiske, prosim!

Lupcke iz prekrasnega, soncnega, pomladanskega Bruslja

Big bang

2007-03-22T09:56:00.000+01:00

Najprej je tam v megli nekaj zasusljalo, nakar se je zaslisalo cvrcanje...potem dolgo casa nic...nato je pocilo...in se mene katapultiralo v vesolje hipernovodone komunikacije. In evo me...Snitka na blogu.

Saj sploh ne morem verjet, da sem se tudi jaz lotila tega. Najprej mi je Lili poslala mail, v katerem mi je razlozila, da je vzpostavila blog in da ga lahko obiscem na tej in tej strani, spremljam kaj se dogoja z njo, ker pac vcasih zmanjka casa, da vsem in vsakemu pises kako si, koliko cevljev si kupil, kaj se dogaja tam v daljnem, tujem mestu, kjer si nasel svoj dom. Z najvecjim veseljem sem vsake toliko casa odprla omenjeni naslov in prebrala njena razmisljanja. Pocasi mi je postajala ideja takega internetnega, semi-javnega dnevnika vsec. Piko na i pa je postavila nasa pr'jat'lca Maja iz Luxembourga, ki je nam sedmim puncam za dan zena podarila skupen blog Les-frendices....ces da bomo imele zdej svojo malo, samo naso, spletno kamro, kjer se bomo lahko zmenile cisto vse, brez da bi po nepotrebnem gnojile svoje sluzbene outlook accounte. Ideja me je cisto navdusila in se enkrat....evo me.

Tako...zdaj sem razložila kako je prislo do tega nenavadnega pojava...zdej pa zares. Obljubim, da bom pridno pisala na blogec, sicer ne vsak dan, ker to bi bilo pa cist prevec, a ne? :-) Vas obvescala politicni in gospodarski klimi v Bruslju, o globalne segrevanju ozracja in njegovih posledicah, o reciklazi, o plenarnih zasednjih edine, demokraticno izvoljene institucije v EU, o misijah v alzaski Strasbourg, selitvah iz enega konca Bruslja na drugega, sportnih dogodkih, o rojstnih dnevih in kolesarkih podvigih, o zmagah in zgubah, o napredku pri ucenju francoscine in se in se.

Najbolj bom pa vesela, ce boste tudi komentirali vse in vsakokrat. :-) Vse, kar morate narest je, ce ga ze slucanjo nimate, ustvarit gmail account in potem lahko komnetirate kolikor hocete. Samo to in nic drugega. Pika.Stop.

Zdaj pa samo se slikico pr'flikam in se beremo na Snitki.

Lupckam in objemam!

Vasa hipernovodobna komunikatorka (od nedavnega tudi smucarka) A