Delovna akcija na Ulici Marjetic 80

Stare pajkice, preko njih stare, skoraj že luknjste hlače izpred štirih let, pa spodnja majica in zgornja majica, obe že zreli za po tleh brisat, pa puli in krasen moder flis od Krke, sendvič s suho salamo in sirom, za posladek pa še rogljiček ter čisto nove rokavice in špohtelj in akcijaaaaa.
Sabinino in Julienovo novo hišo je treba čimprej pripravit za strica, ki bo prišel flikat luknje, ki so jih naredili električarji, in ometavat.
Tapete so pod našimi spretnimi rokami kar letele iz sten. Kasetar nam je igral, Sabina je pridno mešala lepilo z vodo, da smo lahko namazali tiste dele sten, od koder tapete niso hotele dol za nikakršno ceno, Aleš je uničeval rjave stene, midve s Sabino oranžne, Stef je špohtlal stiropor, Julien pa je z mamo in pomočjo Aleša z metlo obijal strop v kopalnici. Odlično je bilo, počutila sem se nadvse koristno in komaj čakam sobote ali nedelje, ko me bosta spet povabila na delovno akcijo.

Kiks

Ah ja, majhnost in neprepoznavnost, še vedno prekletstvo naše podalpske deželice slovenske. Sama sicer nisem ena izmed tistih Slovencev, ki se zgražajo, zavijajo z očmi ali pa celo nekontrolirano izgubijo živce, če jim pot prekriža nič hudega sluteč revež iz kaj pa vem od kod, Kanade, Avstralije, Peruja, Amerike nenazadnje, ki ne ve, kje je Slovenija. In če je Slovenija slučajno isto kot Slovaška. Se zgodi, no! Priznam, da za marsikatero državo, predvsem afriško in tiste, ki so nastale po razpadu Rusije, včasih ne vem točno, kje so in kaj za božjo voljo je že glavno mesto Uzbekistana. Ja no, se zgodi! Nihče ni tako obseden s samim sabo, kot smo mi. Pa kaj potem, če Kerry iz Brisbana ne ve čisto natačno, kje na zemljevidu natančno smo.

Ampak, kar je pa preveč, je pa preveč. Včeraj je bila v Genku, mestu vzhodno od Bruslja proti Nemčiji, prijateljska nogometna tekma med Slovenijo in Belgijo. Hišnik mi je povedal, da bodo tekmo prenašali na RTL Club in seveda ni vrag, da ne bi vsaj začetka pogledala. No, pa sem zamudila kakšno minuto, in ko sem prižgala, so že kazali našo ekipo in igrali en komad. Hm, nekam čudna se mi je zdela tale himna. Pa sem mislila, da mogoče pa ni himna, kaj pa jaz vem. Nadaljevali so z belgijsko ekipo in... njihovo himno. Ojooooooooj!
Ker vsi, ki me poznajo, vedo, da nisem ravno strastna ljubiteljica nogometa, sem šele zjutraj, ko sem prišla v službo, strokovnjaka Sajota pobarala po rezultatu in unem čudnem komadu, ki so ga igrali namesto naše Zdravljice. In kaj mi pove? Da so butci belgijski zaigral slovaško. Opravičili so se šele v polčasu in končno spustili našega uglasbenega Prešerna. Kakšen kiks! Pa ne potem, ko smo že skoraj pet let v EU, s'il-vous-plait!!!