Najdebestično darilo...

... nadvse priročno za naše "malo mesto", kjer iz ženskih torbic, s katerimi nič hudega sluteče krasimo naslonjala svojih barskih stolčkov ali pa jih enostavno položimo k nogam na tla, čeprav s tem nadse prikličemo prekletstvo prazne denarnice... sem dobila od svoje najljubše eurovolley odbojkašice Urše... my personal chill out chick bag hanger!

Evo ga...

Novo leto in novi CD-ji

Ja, no, srečn'ga pa zdrav'ga! Skoraj pol januarja je minilo, da sem se spravila nadaljevat svojo blogersko sago. V bistvu niti nisem imela v nebo vpijočega navdiha, če sem čist poštena. Da bi pa kar o vsaki pasji procesiji pisala, pa tudi ni moj način.
Nekaj pa je le zanetilo moje možgančke in vrvica je končno prigorela do mojih prstov. V soboto sva šla v tako zelo počasni prestavi v mesto in Alešu se je zaluštalo novih CD-jev. On je še kar "priden" in se vsaj vsake toliko časa ne gre modernih piratov, jaz pa priznam, da si nisem CD-ja kupila že tri cele večnosti. Deezer poteši mojo vsakdanjo glasbeno lakoto.
Kakorkoli že, ko sva se zakopala med police, prebirala, čekirala in izbirala, se mi je začelo svitati, zakaj je kraja avtorskih pravic postala tako vsakdanja kot navdihujoča jutranja kavica. Ne poznam človeka, ki ne bi užival ob poslušanju glasbe, si želel svojih policah imeti originalne CD-je, ampak te vražje zgoščenke stanejo že, v nekaterih primerih celo krepko čez dvajset vevrc. Ne vem ali se samo meni tako zdi, ampak to je pa le malo preveč. Sploh, ko se tako visoko cenijo neke muhe enodnevnice na glasbeni sceni, ki jih je treba pogooglat, da izveš, kdo za božjo voljo sploh so. Hvala bogu/Fnacu, če hočete, da se najde kategorija posebnih ponudb, kjer so cene malce bolj sprejemljive in tako imam na polički novega, dobrega starega Davida Bowieja, Johnnyja Casha ter Aleševo darilo, Beethovnove Sonate za klavir. Deezer ta teden počiva.