Pred kratkim sem se odločila, da je skrajni čas, da potešim svojo lakoto po ustvarjalnosti, da naredim nekaj za dušo. Nekaj, kar ni branje knjig, gledanje filmov, učenje francoščine, Cirque du Soleil, znanstvene razstave v 12. nadstropju, štrikanje kapic in gamaš
:-), itd. Nekaj, kar si želim že odkar pomnim...igrati klavir. Do Miklavževe sobote mi je uspelo zbrati že tri knjige za učenje, ena celo z dvd-jem in par telefonskih številk potencialnih kandidatov, s katerimi bila lahko imela učne ure...danes točno ob poldne pa še je v moji lasti znašla še zverin'ca. Kako je lepa...in kako je težka! Sto kil z embalažo vred! Brez heca.
Kakorkoli že, na Miklavževa sva se namenila v mesto, da prečekirava še nekaj trgovin z glasbenimi inštrumenti in pobarava še kakšnega samooklicanega strokovnjaka za električne klavirje, ki jih take štacune ponavadi zaposlujejo, kakšna da je po njegovem menju razlika med Rolandom in Yahamo, in seveda, kateri izmed njiju je "boljši". Sva naletela na enega res simpatičnega in dišečega strica, ki nama je brez vsakršnega omahovanja, šparanja z besedami ali komplimenti na račun Yamae (kot pravi frankofon je ime znamke izgovoril brez "h-ja" - kar je zvenelo še kar smešno, moram priznat), na srce položil, da je Yamaa the choice. Hja, ampak nikjer v tej poplavi komplimetov ni bilo slišati tehničnih razlogov, zakaj je ena znamka boljša od druge, tako da me je Miklavž peljal na kosilo, potem pa sva šla še enkrat k oboževalcu Yamae, ki si je za naju vzel čas, nama igral na en in drug klavir, na cenejše in dražje različice. Moram priznati, da je tudi moje ne preveč glasbeno podkovano uho slišalo razliko. Predvsem med najbolj osnovnim modelom, iz katerega je prihajal tak surov, prazen zvok, ter tistim iz višjega kakovostnega in cenovnega razreda, ki je celo trgovino napolnil s svojo mogočnostjo. Upam, da bo ta mogočnost kdaj polnila tudi prostor med najinimi štirimi stenami...in da bo prihajala tudi izpod mojim prstkov.
