Mobilni...s kolesom

Po evropskih cestah se po nekaterih podatkih prevaža 220 milijonov avtomobilov, njihovo število pa vztrajno narašča. Zadnjič sem v Mladini prebrala, da je Slovenija 9. na svetu po številu avtomobilov na tisoč prebivalcev. Prva je Portugalska, tudi blazno presenečenje, potem itak sledijo giganti kot so ZDA in Japonska, pa Nemčija in Avtralija in ja, no, Slovenija je na devetem mestu. Ne spomnim se čisto natančno številke, se mi pa zdi, da se vrti tam okoli 60. Svašta! V okviru tedna mobilnosti, ki traja od 16. do 22. septembra, se evropske države na tak ali drugačen način borijo za zmanjšanje ogljikovih emisij v zraku in s tem za čistejši zrak, ki ga dihamo. Kakor bi rekel moj Aleš, medtem ko bi z rokami mahal pred mojim nosom..."zrak je od vseh, zrak je od vseh...". :-) Ja, no, zrak je od vseh in treba se je tega zavedat.
In res je, da se ful pozna, če že za en dan vgasnemo mašine in zakurblamo bicikle. V nedeljo zjutraj, ko je bil v Bruslju dan brez avtomobilov od 9h do 19h, so me zbudili ptički. Najbrž so čivkali, ker jih je zeblo, ne ker bi se veselili svežega zraka, ampak vseeno. Učinek je bil isti. Zrak se mi je zdel neprimerljivo redkejši in bolj svež, čist, ni ga bilo treba rezat z nožem. Ko sva z Alešem gonila navkreber iz centra, na poti do Sabinine nove bajte, mi ni hotelo raznesti pljuč (kar se mi zgodi vsak dan, ko se peljem s kolesom iz službe, žal celi čas v breg)! Ogromna razlika. Ampak, poglej to osveščenost na eni strani in hipokracijo na drugi. Cel dan skoraj da ni bilo avtomobilov, res! Sem si rekla, svaka vam čast, Belgijci. Ampak, ko je odbila sedma ura...kot bi spustil čebele ali pa mravlje...spet polne ceste mašin. Ah ja...

Vse je enkrat prvič

Ja no, prejšnji četrtek krasno odgovarja mojemu naslovu. Že na vse zgodaj se je začelo...no ja, okol pol desetih, ko sem prišla v službo, me je Nastja poklicala in vprašala, če imam kaj časa za intervju za BBC...ahahahaha, bolj verjetno za Novi tednik. Celjski regionlani časopis, lepo prosim.
Tako sem prvič v življenju imela tak prisrčen in zelo sproščen pogovor z novinarko, ki upam, da bo lepo ubesedila moje nebuloze iz nebroj dialektizmov, precej manj anglicizmov in podobnega.

Nadaljevalo se je z odbojko na pesku zvečer ob pol osmih. Ja, v Bruslju, zunaj, na dejanskem pesku...kot bi presejali pesek iz plaže. Še zdaj ne morem verjet, da je bila cela beach volley scena tako avtentična, sredi betonske džungle naše evropske prestolnice.

Končalo pa z daleč najbolj simpatičnim kelnarjem, katerega barček smo našli po naši rekreaciji "a la plage". Ne samo, da nam je nosil porcije oreščkov, grickalic in podobnega, na koncu nam je častil še pijačo. Mogoče se bo zdelo to komu nekaj čisto vsakdanjega, nam pa ni bilo nič jasno. Še nikoli se ni nobeni izmed nas zgodilo, da bi nam kelnar častil pijačo. Da bi še večkrat prišle...je rekel...pridemo! Najprej na beach volley potem pa na Leffe-ta.

Evo me...

Back to life, back to reality...kul komad...in kar je najboljš, realnost, v katero sem se vrnila iz tritedenske časovne luknje, sploh ni tako slaba, kot sem se bala v nedeljo, ko sem bila čist izmozgana od vsega hudega. :-) No, ja, ni blo nič hudega, samo napornega za moje potridesetletne kosti in mozak. Ta žur, pa un žur, pa še tatretji žur, vmes pa potovanja od skoraj Litije do Čateža in vse naokoli po lepi naši - Slo, da ne bo pomote. :-)

Super lepo vreme, sonce in jasno nebo so naju pričakali, pristanek v službi sicer ni bil čisto pernat, ampak nikakor se (še) ne smem in ne morem pritoževat. Sploh ne zato, ker so ble počitnice doma res fantastične! Že dolg časa se nisem mela tako fajn, uživala v družbi svojih dobrih starih pr'jatelc (babe, sej niste stare, to se sam tako reče :-)), pa z ostalimi nosečimi in nenosečimi prjatli in prjatelcami. Da sploh ne omenjam mojih najljubših duhov iz rožnodolinske enke, s katerimi smo se našli boljš, kot če bi se zmenili! Doma na Štajerskem je blo the best, mal smo kolesarli, mal smo uživali v jedači in pijači, potem smo se šli mičkeno namočit v morsko vodo in spali v Markovi 12 meterski pr'kol'ci, pa tud v Mesečev zaliv smo šle, kjer pa nismo spale, razen mogoče v gostilni, ko smo čakale, da vzide sonce. :-)

Skratka, nepozabni trije tedni so se zaključli z Aleševo, Sajetovo in Markotovo tradicionalno žurko Meloningom, kjer sem dejansko, prvič v štirih letih jedla...ne boste verjeli...melone! :-) Fantje so spet pripravili koncert...kakšen RBD, A štekate papki so za obnoret cel svet. Vam povem, da je kitarist najbolj seksi moški na svetu, že tako ali tako, ko pa prime za ta črno električno kitaro, pa samo omedlevam....swoon....

Evo, pa še neki fotkic od tu in tam in vsepovsod.