The final countdown

Ta naslov sem že sicer uporabila za subject v mailu, ki sem ga danes zjutraj poslala Melanie, ampak me prav ne zanima, če komu ni všeč ponavljanje. :-) To je namreč najprimernejši način, kako izrazit najino trenutno dejansko in, vsaj moje, duševno stanje . Neee, ne bova se poročila in postala dolgočasna, podjarmljena, zapečatena, what-have-you-psycho-mumbo-jumbo-marriage-analysis...če je slučajno kdo to mislil. Nak. Ostajata nama samo še dva dni do odhoda...ko se naslednjič podpišem tukajle noter, mi ne bo treba iskat slik Great Barrier Reefa na Googlu, ampak bom imela svoje. Jupiiiiii. Komaj čakam, da si končno, jutri zvečer, najdeva čas in počasi zmečeva na kup vse, kar nujno rabiva za en mesec eksotične, tople, daljnje Avstralije in greva na 22-in-še-neki dolgo pot do Melanie in Sama v Melbourne.
Alora, dragi moji, kdorkoli že bere te moje občasne izlive veselja, ljubezni, navdušenja, otožnosti, razburjenosti, inteligence in kaj-jaz-vem še-vsega, lepo se imejte in en krasen marec vam želim, kjerkoli že boste!

Kvalitetna samota

Po dolgem času sem bila spet sama doma. V petek je moj bučko odfrčal v Slovenijo, kjer je že v petek briljiral na delovnem/študijskem srečanju, v temle trenutku pa piše še pisni izpit iz informatike/računalništva. Skratka, v četrtek sva se malo razvajala z večerjico in filmom, v petek pa sem bila že sama. Po badmintonu sem šla direkt domov, ker sem še vedno nekaj pokašljevala in sem se hotela naspat in pozdravit za odbojkaški turnir, ki smo ga imeli v soboto in mimogrede, razturali vse! Ampak vse. :-)
No, da se vrnem na rdečo nit, ki se je zgubila nekje v zmagoslavju sobotnega turnirja, po naravi sem taka, da mi včasih paše, si vzet kak večer zase, kaj prebrat, pogledat kakšen solzav ali pa brezvezen chick flick, si vzet čas za premislek in tako. Mislim, da imamo vsi vsake toliko časa potrebo po taki kvalitetni samoti. No, v petek sem se lotila takšnega načina preživljanja časa in ko sem pogledala do konca nek film s Harissonom Fordom, vgasnila televizijo in se že skoraj napotila v spalnico, da v roke vzamem knjigo, sem se med vstajanjem iz kavča zavedela, da sem res čisto sama...da Aleša ni v sosednji sobi, da ga ni za računalnikom, da se ne tušira, da ne išče čokolade v kuhinji, da...da...da. Kako je stanovanje čisto drugačno, nekam prazno in tiho, ko ga ni! Pa me ni zagrabila melanholija, ravno nasprotno! Spet in ponovno, že ne vem več kolikič, sem se zavedela, kako grozno ga pogrešam, ko ga ni in kako strašansko rada ga imam! Komaj čakam četrtka! :-)

Vse je enkrat prvič

Zgodilo se je neverjetno...po več kot dveh letih sem dobila familijarni obisk! Pri francoščini smo se velikokrat pogovarjali o obiskih, v bistvu predvsem o NEobiskih družinskih članov in kar me je najbolj presenetilo, je bilo spoznanje, da se je večina ljudi, s katerimi sem delila "šolske klopi", pritoževala nad tem, da jih od doma ne pride nihče pogledat. Prijatelji pridejo, večkrat, medtem ko družina nekako ne najde časa za obisk njihovega novega doma. Spraševali smo se o razlogih in nekateri so rekli, da se jim najbrž ne da hodit na obiske v severno evropsko državo, ki je bolj kot ne klimatsko neprivlačna, dolgočana, birokratska, bla bla bla. Kdo pa bi se hotel turistirat na takem mestu? Eeem, bullshit! No, jaz sem prepičana, da moji niti slučajno nimajo takega razloga, ampak da zajec tiči v enem drugem grmu in ta grm je zeloooooooo daleč od doma. In to je glavni razlog. Zdaj, ko je Nina bila končno pri nama, skupaj z Dejanom, bo lahko doma iz prve roke povedala, da je potovanje z letalom mačji kašelj (tudi zanjo je bilo prvič), da si tukaj in nazaj doma v dobrih treh urah, statistike letalskih nesreč v primerjavi z avtomobilskimi tudi govorijo v prid letalom, tako da...razlogov za odlaganje obiska ni več...no ja...prosim, ne še pridet naslednji mesec, ker se bova razvajala, kopala, sončila, plezala, šnorkljala, potaplajala, noro zabavala nikjer drugje kot v... Avstraliji! :-)

Aja, pa še nekaj slikic, da boste videli, da je Belgija the best!